sobota, 14. januar 2012

STRAH

Vznemirjenje mi  ne da spati.
Nešteto stvari, se mi plete po glavi.
Stah, ki me je hromil več, kot leto in pol- je odšel ne da bi mi rekel "adijo"!
Tako, kot je nenapovedano in nepričakovano vstopil v moje telo.
Pred prihodom, ga nisem poznala. Nisem vedela, kdo je in po kaj je prišel v moje telo.
Nanj sem bila povsem nepripravljena! Nisem ga še nikdar preje spoznala.
   Poznala sem "strahce", ob posebnih situacijah- kot vsak človek. Kljub pogumu, ki mi ga ne manjka.
Toda, ko je bila situacija za menoj, so ti "strahci" izginili - kot da jih nikoli ni bilo!
Situacija se je rešila. Včasih dobro, velikokrat pa tudi slabo.
Prišlo je veselje, radost, ponovna želja do ciljev.
Bile so solze, bila je žalost, bilo je ogorčenje, razočaranje.
Le "strahcev" ni bilo več. Zbežali so - ne vem kam?
  Prišle so nove in nove situacije, skozi leta življenja.
Življenje, me je " klesalo". Prišle so izkušnje, znanje. Prišla je modrost.
Strahci, so bili le še redki obiskovalci.
To je obdobje mladosti in srednjih let.
Življenje, se umiri. Teče po ustaljenih, planiranih, predvidenih tirnicah.
Brez večjih pretresov.
Zato so že zdavnaj pozabljeni ti "strahci", ko si trepetal za dosego željenega cilja.
    Potem, pa pride do situacije- ko se ti življenje dobesedno postavi na glavo in uniči vse.
Kot cunami, po potresu. Da uniči še tisto, kar potres ni do konca uničil in zrušil.
Inzetiteta magnitude je "silovita"!! Poruši še tako močno grajena poslopja.
     Isto je z "Stahom"! Vrže te ob tla, z takšno močjo, da ne moreš vstati, se pobrati!
Bolečina je grozovita!  Boli telo! Boli duša! Možgani ohromijo!
Misel kot, da se oklepa bolečine. Ne zapusti žalosti!























Noč za nočjo. Dan na dan. Tedne in tedne.  Mesece za mesecem.
Kot bi bil v komi ali transu.
Ne poznaš osebe, ki je v tebi!
Postaneš sebi in drugim tujec.
Povsem drugo bitje.
Ne znaš si pomagati! Sorodniki, prijatelji, znanci, sosedje, ne vedo kako.
Želiš mir in samoto, stran od vprašanj, pogledov, pogovorov.
Strah, bolečina, žalost- je tvoj vsakdan.
Vstopiš v moje življenje!
Strah, bolečina, žalost zapustita moje telo.
Misel išče stare vrednote, veselja in radosti.
Prišla je sreča!!!!

petek, 13. januar 2012

DAJ MI RAZLOG ZA ŽIVLJENJE

Razlogi so odšli.!!!!!!!
Zbežali, so stran.!!!!
Daleč od doma.
Daleč od mene.
Daleč od trate.
Daleč od drevja.
Daleč od cvetja.
Daleč od vrtov  in gredic.
Daleč od hiše.
Dom je prazen.
Je hladen.!
V kaminu plapola ogenj.
Krušna peč je topla.
Toplota njuna me ne ogreje.
Ostali so le zidovi, ne dom!
Na stenah se bohotijo slike.
Pogled nanje ne osrečuje več!
Pohišvo staji tako kot vedno.
Je le vir prahu!
Balkon cvetja ne boža oči!
Cvetje in grmi,drhtijo in dišijo,okrog hiše,
kot vsa leta doslej. Vonj ne opaja več!
Vrtovi in gredice polni pridelka.
Zadovoljstva ni več!
Sadje raznega okusa, že dolgo ne
zadovolji "brbončic".
Urejenost nova oblačila,le zgolj potreba
ne vir  ugajati.
Hrana ne nudi užitka!
Spanje  ne počiteka , le
beg pred kruto realnostjo.
Samo sanje so še ostale in upanje, da pride razlog za življenje.


















Prišel si ti in mi vrnil razlog za življenje.