Zopet sem prišla domov iz mesta, kjer me še vedno čaka stanovanje.
Imela sva z možem pregled pri okulistu.
To je tista, neprijetna stran nakopičenih let.Tudi, če si zdrav, sicer! So potrebni preventivni pregledi, enkrat za to drugič za drugo. Seveda, če imaš odgovoren odnos do svojega zdravja.
Ko si mlad, ti je vse to tuje, nepoznano in daleč. Enostavno se ne obremenjuješ s tem. Filozofija mladega človeka, je da je to stvar za stare ljudi. Kar je tudi res!
Nekaj let je moj "dom", na podeželju - od upokojitve naprej.
Sicer, je bil le vikend. Dom je bil v mestu. Sedaj se je obrnilo.Toda, kljub temu, se še oklepam starega doma -danes je to stanovanje. Je zaprto in čaka, da se vrnem v njegov objem. Čuva in pazi mi ga soseda. Saj smo samo trije sosedje v hiši, ki stoji v centru mesta na prestižni lokaciji, pred nosom trgovina, pet minut hoda zdravstveni dom, kulturni dom, muzej - druga hiša od mene, kinodvorana, skratka vse na dosegu roke.
Kar, ne morem reči za podeželje.Vse je deleč. Trgovina par kilometrov,zdravstveni dom in vse ostalo. Nič, zato! Zaenkrat, toda ko ne bom mogla več, bila bolna, se pa zadeva močno zakomplicira. Stanovanje čaka!
Starost je modrost!
Odklepam vhodna vrata, spodaj ,vstopim - ostrmim! Pogledam predprostor, stopnišče, hodnik, preddverja, se vzpenjam po mogočnem lesenem lesketajočem stopnišču - pridem v prvo nadstropje ozrem balkonska vrata - nova prekrasna zavesa, se povzpnem še nadstropje višje. Pridem do mojega hodnika, oči gredo proti oknu, ki se blešči - na njem nova zavesa. Vse na novo prebeljeno, mogočno staro prekrasno stopnišče v polža zvito - na novo prelakirano Na oknih nove zavese. Kot bi iz realnosti šla v pravljični svet.
Usta ves čas hoje nasmejana, srce drhti od sreče z možem se samo spogledujeva.
Nekaj časa ne spregovoriva, oba sva ganjena.
Ko prideva k sebi se smejiva kot otroka. Presenečenje na celi črti.
Prišla, sva pripravit stanovanje na zimovanje - radiatorje.
Soseda je vedela za moj prihod, saj sva ves čas na vezi, zaslišim na vratih tok! tok! "odprite"! odprem. Jo zagledam, na obrazu nasmeh, kot bi sonce posijalo ";Prinesla sem vama kosilo, ker vem da gresta od zdravnika!" Juha, pražen krompir, meso, pesa .
Oba, se jima zahvaliva za delo in skrbi ter kosilo- vprašam koliko ji dolgujem -mi odvrne ":Sem vas jez vprašala pred dnevi, ko ste mi prinesli vrečo orehov in domače vino!" (mož je pleskar)
Zopet, se zavem, da tudi angeli živijo!
Bogu, sem hvaležna da jo imam za sosedo! Niti za trenutek, me ni v vseh teh letih zaskrbelo za stanovanje.
Vem, da mi ga čuva zato, da bova zopet, kot nekoč sosedi in hodili ena k drugi na klepet in kavico.
Poteza je moja! Mislim, da je bom zelo razveselila.
Nana
 |  |  |  |  |
Ni komentarjev:
Objavite komentar