petek, 30. september 2011

NAJBOLJŠEMU PRIJATELJU

Minilo je že leto in več, kar sem izgubila, človeka, ki mi je bil v življenju najboljši prijatelj.
Bil je moj mož, partner, sopotnik, predvsem pa človek, ki sem mu predano verjela in zaupala.
Pogrešam ga vsak dan posebej in mi je neizmerno žal, da je moral zaradi hude bolezni umreti in me zapustiti samo. In  tako sva postala na stara leta sinhrona in usklajena, da ni bilo potrebno nobenih  pojasnil in razlag zakaj tako in ne drugače, ter zadovoljna in srečna eden z drugim.
Pogrešam njegove besede, njegovo pojavo, njegovo neizmerno ljubezen do mene ,bližino, varnost in toplino. Počutim se zelo osamljeno in prizadeto.
Bil sopotnik, več kot štirideset let mojega življenja. Bila sva sama brez otrok. V mladosti sem se intenzivno zdravila in se trudila, toda vsa prizadevanja so bila zaman. Krivda je bila na moji strani -neprehodni jajcevodi.
Danes verjetno to  ne bi bila več ovira, pri napredku medicine, takrat pa nepremostljiva.
Toda niti enkrat samkrat mi ni očital ali rekel žal besede. Ker sem bila devet let mlajša od njega , mi je velikokrat rekel,( ko sem  bila žalostna da ne bom mati)-da jih ne potrebujeva ker sem mu jaz vse, žena, ljubica, otrok. Bila sem ženska njegovega življenja. Njegova inspiracija, navdih, muza,-potreboval me je kot zrak.
V najinem življenju so bili vzponi in padci. Vse je stoično prenašal in vzel odgovornost na svoja ramena, ker se je zavedal svoje krivde,čeprav so bila moja dejanja "žal", tudi kruta.Značajsko sva si bila zelo različna, on tih,  redkobeseden, zadržan, prevdaren, jaz  radoživa, energična, zgovorna.  V mladosti kar problematično.
Najine poti so se tudi za nekaj let ločile.Toda, usoda naju je ponovno združila in hotela da sva skupaj do njegove krute bolezni, ki mi je jemala moči in me delala nemočno in žalostno, ko sem gledala kako mu " rak-kardije", razjeda telo in  ugaša sijaj v njegovih očeh, korak postaja težak .Bolečina je  postajala iz dneva v dan večja. To moraš stoično gledati  in se pretvarjati, da bo še vse v redu, mu vlivati upanje in ga bodriti, da se ne bi zavedal krutosti diagnoze-" hitri rak"-( katere pa mož ni nikoli izvedel od zdravnikov ). Povedano je bilo meni.  Ta kalvarija je trajala šest mesecev. Ni bolj tragičnega, od doživljanja, ko ti pred očmi ugaša življenje! Človeka ki si ga poznal  od rane mladosti, ga ljubil, včasih bil nanj  jezen, poznal vsak del njegovega telesa, vedel za njegove navade, želje, potrebe... Solze so tekle ob delu na parceli stran od njega, da ne bi opazil moje bolečine. Negovala in spodbujala sem ga do zadnjih dni.  Samo  tri dni je bil v bolnici-četrti dan je spokojno, z nasmehom na licu zaspal.
Vedno sem vedela da me ljubi in da mu pomenim vse na svetu.Nikoli ni tega "skrival"!
Ko, je v hiši nastala "tišina" in nisem več slišala njegovega koraka, smeha, ni bilo roke, ki bi me pobožala ali stisnila k sebi , se je vame zajedla  nepopisna bolečina in strah prihulil v vsako poro moje biti.  Kako , naprej brez njega ?!
Bila sem v najglobjem  peklu, ki ga ustvari človeška psiha.
Enajst mesecev sem trpela tako zelo močno, da sem vsak dan posebej želela oditi za njim. Bila brez volje, do življenja, do dela, do obstajanja. Prva misel, ko sem odprla zjutraj oči , je bila "jeza da živim" in da njega ni več. To so bili dnevi , ki bodo zaznamovali moje celo življenje. Odtujila sem se od prijateljev, sorodnikov, pestovala neizmerno bolečino ob zavedanju, da je odšel človek , ki mi je bil največja opora in najboljši prijatelj.
Zadnje desetletje,- od upokojitve naprej sva živela v mali hiši na vasi, stran od "ponorelega sveta", z naravo in mirom, ki naju je obdajal. Bilo nama je lepo, saj sva oba to tišino in mirno življenje uživala v polni meri. Parcela naju je zaposlovala in nama bila v veselje, ob gledanju sadov dela pri hiši in okrog nje.
Sedaj, ko sem  ostala sama - brez njega, je pa vse to postalo moteče. Preveč miru in samote !Hiša je na robu vasi, sosedje - mladi ljudje,z svojimi življenji in drugačnimi vrednotami kot so moje, razhajanja v miselnosti- saj nas loči trideset let in več. Tako, da je občutek osamljenosti še večji. Prijatelji in sorodniki - daleč v mestu.
Ostal mi je najin kuža Brin, ki je popolnoma že oglušel in hodi žalostno  z menoj povsod. Kroji moje gibanje, saj ga ne morem pustiti več ur samega,  bil  navajen, da je vedno nekdo z njim , ali mož ali jaz. Potrebno je po opravkih , do zdravnika v mestu ,po nakupih -  toda hitro k njemu domov, ker tuli in joka.

Vse bolj razmišljam, da bom morala to moje domovanje na podeželi zapustiti in oditi med ljudi v mesto.
Življenje se mi je ustavilo! To, kar preživljam sedaj, je "životarjenje".


Seveda, bi si želela to obdržati in obdelovati, ter uživati ob gledanju, cvetja ki mi drhti okrog hiše, gledati kako se debelijo plodovi na drevesu, poslušati petje ptic, uživati ob beli zasneženi pokrajini ,sedeti ob kaminu in poslušati presketanje ognja, se greti na krušni peči , nabirati gobe, kostanj, zelišča.....
Toda, kje najti človeka, ki bi vse to imel rad in bil srečen z menoj, meni pa povrnil "smisel življenja".
Danes je večina ljudi navajena udobja in ji ni mar za vrednote ki jih nudi neokrnjena narava.
Moje življenje je v razsulu, kam, kako in z kom ?








 Nana

-