GENOVA

Po več kot letu dni, mi je bilo omogočeno z strani sestre Marjete in svaka Dražena potovanje v Genovo, na ogled razstave "velikanov" impresionizma. Ter, seveda ogled samega mesta in mogočnega akvarija.
Zaradi stanja v katerem sem že nekaj časa, od smrti moža, mi je to potovanje, do dobra napolnilo baterije in me navdalo z novo energijo in mi dalo nov polet in elan. Izgeda, da me dobro poznata in vesta kaj potrebujem.
Pot iz Ljubljane do Genove je bila dolga 630 km in je trajala dobrih devet ur z kratkimi postanki za kavo, WC in  hiter obed.
Pri nas nisem videla sonca več kot teden dni. Pokrajina je bila vsak dan odeta v meglo, da bi jo rezal. Pa tudi dokaj mrzlo je bilo do -10 stopinj ponoči in zjutraj  nekaj dni.
Toda potovanje po Italiji je spremljalo sonce in nas takoj navdajalo z dobro voljo, saj smo lahko občudovali vse te lepe pokrajine ob poti in poslušali vodiča, ki je ne izredno zanimiv in prijeten način razlagal zgodovino in pomen posameznih pokrajin, po katerih smo se vozili. To je Emilija Romanija, Lombardija, Apenini, Ligurska dolina. Skratka,  Padska nižina.
Milano, Torino, Genova je trikotnik, kjer je bil najbolj razvit "predel sveta", do te krize. Industrija je bila na višku, dohodek na prebivalca največji. Saj  industrija temelji na malih in uspešnih družinskih podjetjih, razen par velikih gigantov.
Osrednji dohodek na Padski nižini prinaša tudi poljedelstvo, saj je povsod rodovitna zemlja in imajo namakalne sisteme in gojijo praktično vse kulture, klima je ugodna za rast. Gojijo vinsko trto, agrume,sadje...
V lasti imajo  zemljo veliki posestniki, ki vse to z lahkoto obdelujejo strojno.
Genova je najveličastnejše italijansko pristanišče  pod Ligurskimi Alpami.
In je glavno mesto dežele Ligurija.
To je mesto z zelo bogato in burno zgodovino.
Genova je bila samostojna republika. Pomorska in trgovska velesila Sredozemlja.
V drugi svetovni vojni večkrat bombandirana, saj je od znamenite operne hiše ostala le lupina- ki so jo kasneje obnovili in ji dali modernejši izgled.
Večkrat obstreljevana za časa Napoleona od Francoske kraljeve flote.
Privabljala številne umetnike, ki so tu ustvarjali.
Mesto označuje arhitektura. Na prvi pogled te očara. Saj ima čudovite palače, zgodovinske spomenike, prekrasno katedralo sv. Lovrenca, nešteto cekva, muzeje, operno hišo, prekrasno zasnovane trge, galerije,
rezidence, visoke in barvite hiše, ozke in tlakovane ter stopničaste ulice, Vsak meter prostora je premišljeno izkoriščen do potankosti.
Trgi so živahni, saj je italijanska mentaliteta drugačna od naše, povsod nekaj igrajo, muzikanti, goslači, in trobentači, kavarnice, vodnjaki, množica ljudi, ki lenobno pohajkuje in se pomenkuje, kot da nimajo nobenih skrbi.

To mesto ima 650.000 do 670.000  prebivalcev. In je peto mesto v Italiji po ekonomski moči.
Kar, se vidi na vsakem koraku. Saj se izložbe bohotijo z "velikani" mode, trgovine razkošne, polno galerij, hoteli na par minut hoda.
Portali hiš bogatih meščanov so razkošni, velišastni in mogočni- arkade, kipi, grbi, celo freske so po zidovih.
Slogi gradnje se prepletajo od renesanse, baroka, klasicizma, do moderne arhitekture.
V tem mestu se jasno vidi umetnost., ki je nastala -" prvotno", za bogate družine in cerkev. Poznani sta bogati družini, ki sta omogočili največji razcvet v Genovi, to sta bili Doria in Spinola.
Najbolj je predstavljena renesansa. Saj takrat je v tedanji družbi nastal presežek dobrin in so si lahko privočili
bogati meščani najem umetnikov in jih tudi plačali. To je bil čas blagostanja in abstraktnega mišljenja razvite družbe, ki je imela  filozofe, teologe, umetnike, politike, ter razsvetljene družine kot so Medičejci, Estiji ...
ki so podpirali umetnost, v Italiji.
Ligurska dolina je imela predstavnike Genovske slikarske šole, toda tudi flamski mojstri kot sta Rubens in Van Dyck, sta tam ustvarjala.
50% do 60% svetovne umetnostne dediščine je v Italiji.
      Tudi naš priznani arhitekt Plečnik je rad potoval po Italiji in občudoval to umetnost.
Nekoč je pisal svojim domačim: "Nevednež, kdor mi je napisal v spričevalo arhitekt"!

Vse to je omogočeno mestu zaradi strateško pomebne lege pristanišča, saj je izhodišče in omogoča potovanja iz vseh koncev sveta.
To se vidi tudi po starem kar 70 metrov visokem svetilniku iz 13-14 stoletja, ki je aktiven še danes. Prvotno so ga osvetljevali z suhimi brinovimi drvmi, seveda danes to ureja elektrika. Povedo, da je med najvišjimi.
Genova se ponaša tudi z drugim največjim  akvarijem v Eveopi.  Ki zajema več  tisoč metrov površine in je zelo lepo arhitekturno zasnovan. V njem je prikazano rastlinstvo in živalstvo morskih globin. Vidiš več metrov velike morske pse, delfine, morske krave, želve velikanke, mečarice, skratka na stotine vrst živali in rastlin.
Pravi raj za otroke, ki vrešče to gledajo,  občudujejo in se čudijo. Rabiš veliko časa , da vse to pogledaš.
Genova me je presenetila tudi z klimo. Saj smo občudovali zelenjevne vrtove v največji vegetaciji konec novembra. Celo krompir je še rastel. Domačini so hodili v lahkih oblačilih. Na oknih in terasah je cvetelo še cvetje.
Agrumi so se šibili od plodov.
Ljudje so prijazni in vljudni.
Toliko motorjev, ki so bili povsod parkirani še nisem videla v nobeni prestolnici do sedaj.
Pa tudi presenetilo me je kako veliki ljubitelji psov so. Vidiš vse predstavnike od malih, do tistih nevarnih za ljudi. Toda vzgojeni so bili lepo, saj so hodili ob lasnikih in se niso menili za ostale.
Slabost tega mesta je pa čistoča in osveščenost ravno lastnikov psov, da morajo počistit za njimi, kar pa seveda ne. In moraš kar pazljivo gledat, ko hodiš po tistih ozkih ulicah, ki se vijejo več sto metrov, kam stopiš.. Mesto ima na desetine teh ulic in se vzpenjajo  proti trdjavi, ki mogočno stoji nad mestom.
Genova bo eno mojih najljubših mest, saj popolnoma prevzame človeka, ko vidi kako je to vse do potankosti premišljeno in na vsakem koraku občuduješ umetnost vseh zvrsti.

V Ljubljani parkiran avto smo rabilii kar nekaj časa, da smo počistili poledenele šipe. Tam v Genovi pa, prijetno toplo.

MOJ KUŽA BRIN

Prebujam se! Takoj se zavem položaja v katerem sem že nekaj časa. Ne želim se dokončno prebuditi, saj je realnost preveč kruta. Želim zbežati nazaj v pozabo in mir. Se obrnem in se trudim nazaj zaspati. Čim dalj časa-da pozabim, da ne boli. Velikokrat mi uspe, toda vedno ne.
Iz spalnice, ki je v zgornjem nadstropju se spuščam po stopicah v dnevni prostor. Katastrofa!
Ni več, cviljenja, ni skakanja, ni mahanja z malim repkom, ni ljubečega in predanega pogleda črnih oči.
Nihče me več ne počaka in nihče se več ne veseli , ko me vidi.
Drugo leto teče, kar ni Dolfa, teden dni kar ni Brna.
Joj, joj, kako ju pogrešam! Bila sta moja prijatelja, spremljevalca, moja družina.
Za Dolfom mi je za družbo in tolažbo ostal Brin, mi preganjal solze in samoto, mi pokazal vedno, kako neizmerno je vesel moje družbe.
Zapustila sta me oba.
Pustila me v žalosti in naredila nezmerno praznino in osamljenost. Kako naprej v življenju brez niju?
Bom zmogla, bom znala, bom imela pogum????
Preveč vprašanj, nobenih odgovorov. Praznina , žalost in osamljenost. To je postal moj vsakdan.
 Sem kot "regalnik" z polno predali. Nastal je nov predal. Z imenom Brin.
Veliko imen je že na predalih. Bojim se, da ne bo zmanjkalo prostora, ker me že vsi ti predali utesnjujejo. Mi velikokrat ne dajo dihati, me dušijo.
Sem, človek reda in čistoče. Tudi regalnik je potrebno občasno počistiti in pogledati vsebino. Nekatere velikokrat pregledujem. Navdajajo me z srečo in nasmehom, toda žal največkrat me popeljejo v preteklost..
Toda so predali z imeni, ki mi povzročajo bolečino in so brazgotine po več letih še kar- nezaceljene.
Za te rabim velikokrat pogum, da jih pogledam in očistim.
Toda, vsi ti predali, ki jih nosim v sebi- so naredili mojo osebnost. Izoblikovali značaj. Ustvarili način in dojemanje vsega življenja ki ga živim.
Brin.
To je bil možev poklon za mojo okroglo obletnico.
Dobila sem starega tri mesece. Takoj naju je sprejel za svojo družino. Bili smo prijatelji, sopotniki, spremljevalci, eden drugemu- lepšali dneve.  Bil je čistokrven z odličnimi predniki, tudi sam je bil plemenjak.
Bil je angleški koker španjel. Redki so te pasme pri nas. Samo tri do štiri legla so na leto. Vedno sem upala, da bom našla samičko za njega , da bom sama vzrejala to vrsto. Žal neuspešno, ker so imeli samo dve psički takšni, ki bi bili primerni zanj. Sedaj še bolj obžalujem, ker  sicer bi imela njegovega potomca.
Skoraj dvanajst let mi je delal družbo pri vsakem opravilu po porceli ali pa po hiši. Način življenja, sva prilagajala njemu. Nikoli ni bil sam doma. Povsod sva ga vzela z seboj. Ali pa je eden od naju ostal doma z njim- to predvsem poleti ko je bila vročina.  Vedno se je bolj družil z menoj, ker sem bila bolj v gibanju, kot mož. Možev prijatelj je bil pa takrat, ko je sedel za mizo in obedoval. Nikoli ni bil toliko lačen, da ne bi dal tudi Brinu. Vedno sta pojedla skupaj.
Sicer je bil kot moja senca. Tam kjer sem bila jaz je običajno bil tudi Brin. Če, sem se pri enem delu zadrževala dalj časa, je šel malo pogledat moža se z njim poigral in se vrnil k meni.
Celo po hiši se je premikal iz prostora v prostor z menoj. Včasih kar moteče. Vedno sem morala pazit, da ga ne pohodim. Ločila sva se edino ob spanju. On je šel na svoj prostor, kjer je imel z odejico pogrnjeno košarico v njej od   njegovega prihoda k nama " igračo" plišastega zajčka. Ta zajček, mu je bil blazina, za gavo, bil mu je igrača in prijatelj za spanje.
Jaz sem odšla zgoraj v spalnico.
Običajno je mož bil vedno zgodaj pokonci. Brin je odšel z njim, da je šel na jutranje lulanje, na zgodnji  obrok hrane, na obhod po parceli. Toda, ko je bilo to vse opravljenom se je vrnil nazaj v svojo košarco in počakal, da sem se tudi jaz  prebudila, da me je lahko pozdravil in pokazal veselje, da me zopet vidi. Jutro za jutrom, leto za letom. Dvanajst let, me je osrečeval.
To, kar se je zgodilo pred tednom dni, je bilo pričakovano.
Avto ga je povozil do smrti. Kolesa so mu zlomila tilnik. Par sekund in je bil mrtev. Vse to sem videla.
Voznik ni bil nič kriv. Brin je ležal pod avtom. Nikdar ga nisem videla preje. Očitno je vohal kužeka ki je bil v avtu. Bil je popolnoma gluh , že dve leti. Zadnje mesece pa celo ni videl več dobro. Samo vonjal je še odlično.  To so naredila leta . Kadar je zbolel, kar ni bilo velikokrat, sva ga takoj urgentno peljala k veterinarju, žal za to ni bilo zdravila, ne pomoči. To je hiba te vrste psov.
Vsi stalni vozniki, ki so vozli mimo naše parcele, so se ustavljali in čuvali, da ga ne bi povozili, ker sem jih upozorila na Brinovo gluhoto. Pa čeprav so se vozili z traktorji so bili obzirni. Ali otroci z motorji. Nikoli se ni nihče pritoževal. Brin jih je slišal zadnji momet, ko so bili že tik za njim.
V trenutku , ko  je zaropotalo, sem vedela kaj se je zgodilo, videla sem, kako ga je vrgo izpod koles,  in zaslišala težko sopenje in dvakrat mu je telo trznilo.  Pokleknem, ga pobožam, pokličem, dvignem v naročje . Pogledal me je v oči  in izdihnil  v naročju.
Čas se  je ustavil. Bolečina, solze, ječanje...
Slišim glas.
Ali ne boš pokopala Brina?
Sem bila jaz, ali gdo drug?
Prišel je mož kolegice in mi izkopal gomilo.
Leži v svoji košarici, na zajčku, na svoji odejici. Šopek krizantem.
Gomila ima križ iz leskovih palic in je pokrita z  kamenjem. Lisica je naš stalen obislovalec. Želim, da počiva v miru na svoji parceli, kjer je bil najraje.
Gori mu vsak večir mala svečka.
Dokler ne bo zapadel sneg in bom lahko še hodila, po strmini navzdol, mu bom vsak dan sproti povedala kaj se je dogajalo pri meni. Ko bo snežna belina prekrila njegov grob, mu bom  povedala pred spanjem.
Korak, je še kar pazljiv ko hodim po hiši, da ga ne pohodim. Ušesa me bolijo od tišine, ne slišim njegovega hov,hov, hov.!!! Pogled išče, kje bom uzrla njegove črne iskrene oči.
Hvaležan sem da je bil moj sopotnik in prijatelj, saj nihče ne pokaže takšne ljubezni človeku, kot pes.
Upam ,da bom imela velikokrat pogum in odprla v  regalniku predal z imenom "Brin". Sedaj je še preveč bolečine. Čas celi rane, nekatere povsem, druge nikoli?!