Lloret de Mar - Španija

V Španiji, smo bivali v mestu Lloret de Mar na Costa Bravi. In od tam hodili na oglede bližnje in daljne okolice.
To mesto je novejše mesto, z malo duše. Bolje rečeno spalno naselje.Hotelski kompleksi se kar vrstijo.Vidi se,da je narejeno izključno za množičen turizem..Hoteli rastejo kot gobe po obilnem dežju .Veliko se obnavlja in gradi.Toda gradnja je slabe kakovosti, saj so v glavnem uporabljali mavčne plošče.Kar pomeni, da slišiš sosede v sobi. Gorje, če se kdo smeji ali je bolj glasen, ga sliši par deset metrov dog hodnik-obdan iz obeh strani z sobami.
Z razliko hrana, ki je zelo okusno pripravljena,dobre kakovosti in v izobilju ter zelo raznolika.Mislim, da  ne najdeš gosta, ki ne bi zadostil še tako izbranemu okusu. Vzameš kar hočeš in kolikor hočeš-vsega je v izobilju.
Osebje pa neverjetno prijazno in gostoljubno.
To letoviško mesto, je priljubljena destinacija maturantskih potovanj, posebno naših.
Resnici na ljubo, plaže so čudovite z pol metra navoženim svižem, katerega vsako noč,komunalne službe presejejo na novo.Zaradi bojazni, da ne bi bilo v njem smeti in razbite steklovine.
Tiste dni, ko smo bili mi tam, je bilo tudi polno naših maturantov in so "žuralli", cele dneve na plaži. Videti je bilo da se imajo lepo.
Morje je čisto in lepe barve, toda nevarno.Ves čas butajo valovi na plažo in to kar močni in veliki. Povedo, da se tam mešata topla in mrzla voda( tokovi) in posledično nastajajo valovi.
Domačini povedo, da njihovi otroci začnejo učenje plavanja, izključno v bazenih. Ker je smrtno nevarno za neplavalce, posebno male otroke.
Staro mestno jedro ni veliko, ima nekaj zanimivih objektov, kot grad na pečini , lepo in zanimivo cerkev, nekaj starih krčm, ter restavracij. Mestece ima pa zelo lep in kar dolg sprehod ob obali ,kjer se bohotijo lepe palme.V vrtovih domačinov, vidiš polno pomarančevcev in citrusov, z obilico plodov na drevesu.Rastlinje je zelo bujne vegetacije ter intenzivnejših barv kot pri nas.
Eden od namenov potovanje je tudi spoznavanje kulinarike gostujoče države.Zato, smo šli na priporočilo domačina v restavracijo(-ta mora imeti na prtu še en prtiček in to iz papirja, kar pomeni da se v njej dobro naješ ) hoteli smo spoznati njihovo "paelo".
Paela, je kot naša rižota, z razliko, da je mnogo pikantnejša in v njej vse vrste mesa, vključno z školjkami in drugimi morskimi sadeži. Je zelo okusna in svečano postrežena z domačim črnim vinom, ki lepo dopolnjuje okus.Vino je polnejšega okusa , kot so naša črna vina in močnejše. In zelo dobro.Cene pa zelo sprejemljive.

Druga degustacija je pa bila sangrija. Tudi o njej smo bili seznanjeni, od domačinov , da je tista "taprava" in odlična narejena iz šampanjca, ne iz vina! Da se to vedno meša pred gostom.
Sangrija, je koktail , kateremu je osnova vino ali šampanjec, dodajo razne likerje in sirupe, narežejo limono ali pomarančo na krhlje ,postrežejo v vrčku z zajemalko, primerno ohlajeno.
Sangrija je zelo prijetnega okusa in pitna, tako da se meja hitro izgubi.Ker smo bili v prijetni domači krčmi ,se je naše druženje končalo z plesom "kola" vseh gostov in petjem do jutranjih ur.
Ko smo odhajali, smo slišali tako kot povsod:"Slovenci OK, Slovenci dobri ljudje,dobrodošli!"
Torej vem, kaj je sangrija in kaj naredi! Poznam paelo!
Nana.

---

Dalijev muzej v Figuerasu - Španija

Salvador Dali se je rodil 11.5.1904 v malem katalonskem mestu Figueras, v ugledni meščanski družini. Njegov oče je bil notar imel je še eno sestro, na katero je bil v zgodnji mladosti zelo navezan in mu je bila tudi dolga leta model. Pri petnajstih letih je že imel prvo razstavo v rojstnem kraju v narodnem gledališču. Leta l922 se je vpisal na  ACADEMY OF FINE ARS  v Madridu. Iz katere so ga izključili, ker ni na izpitu hotel odgovarjati na vprašanja profesorju: "rekoč, da več zna od njega ", to je bilo leta 1926." Leto poprej je imel že prvo samostojno razstavo v Barceloni, kjer je že eksperimentiral kubizem, v galeriji  DALMAU. Leta l926 je v Parizu obiskal Picassa in Miroa. Drugi obisk Pariz leta 1928 je pa zaznamovalo priključitev grupi umetnikov dadaizma in nadrealizma..
Prelomno je tudi leto l936, ko je imel razstavo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, katera je imela velik odmev zaradi njegovega načina izražene umetnosti.

Leta l939 je bil izključen iz grupe nadrealistov,zaradi nestrinjanja politične interpretacije umetnosti..
Že za časa življenja je bil poznan celemu svetu, zaradi svoje ekstravagance in ekshibicije.Polnil je svetovne tabloide z načinom življenja in ustvarjanja.Uvrščali so ga v kubizem, nadrealizem -surrealizem.V leksikonih je predstavljen kot " sinonim nadrealizma."
Pomembno vlogo v njegovem življenju in ustvarjanju je imela njegova žena Galina. Bila mu je žena, ljubica in muza. Njegova  inspiracija, hkrati je nadzorovala njegovo ustvarjanje in prodajo del, kakor naročil. Živela, sta zelo svobodno in nista omejevala eden drugega.Celo - Galina je živela na svojem gradu, stran od Dalija in če je želel k njej, je moral prositi za avdienco. Bila je obsedena z mladostjo in mladimi fanti. Je ena prvih znanih osebnosti, ki je imela lepotno operacijo. Mnogi menijo, da je bila ravno ona kriva za njegovo "norost" pri ustvarjanju, drugi pa je to njena zasluga. Bila mu je model. Kar je videti na premnogih platnih. Celo v spalnici je naredil na stropu fresko, ki predstavlja njega in Galino. (to je v njegovem muzeju)
Ko se sprehajaš pa njegovi galeriji , si presenečen nad motiviko, stilom, raznolikostjo, skladnostjo materialov ki tvorijo celoto, vidiš celo nakit, ki ga je kreiral , modo, novce, kipe, skulpture, še in še tehnik ustvarjanja-res ne veš, od kje toliko idej in toliko narejenih in ustvarjenih umetnin.. Gledaš njegovo najbolj poznano delo Mehke ure, pa Gorečo žirafo, Apokalipso, Kopalnico, katera visi iz stropa, pa njegovo predstavljanje tihožitja, njegovo postarano roko pri ustvarjanju, in avtoportrete, grafična dela Božanske komedije in še in še.. .
Sem le laični poznavalec umetnosti,  in sem bila kljub temu,  navdušena nad videnimi umetninami.
Posebej lepo dejanje  je pa njegova celotna zapuščina imetja in del, poklonjena Španiji , ko je leta l989 umrl..Z tem dejanjem in svojo interpretacijo umetnosti si  je ustvaril nesmrtnost!
V njegovem muzeju-galeriji, je tudi njegovo zadnje počivališče. Shranjen je v grobnici, kjer smo se mu tudi poklonili. Španija je Dalijevo galerijo ponudila v turistično destinacijo, tako da so njegova dela na ogled veliki množici turistov.
Po ogledu galerije smo se, tudi sprehodili pa tem malem in prikupnem mestecu Figueras,katerga je Dali ponesel v svet.
Odšli smo bogatejši, še za eno lepo in poučno izkušnjo več!

---

Sveta gora Kataloncev - Montserrat

Obiskala sem tudi , Sveto goro Kataloncev Montserrat- ali po naše Razklana gora.,katera je oddaljena približno 50 km vožnje iz Barcelone. Na tej gori stoji benediktinski samostan že iz srednjega veka ,menihi  imajo čudovito baziliko v kateri čuvajo zaščitnico Katalonije Črno Madono. Na goro se lahko pride na tri načine vožnje: z zobato železnico, z vlečnico, ali  po strmi in vijugasti cesti z prevoznim sredstvom.
Srednjeveški samostan in drugi objekti stojijo pod skalami, tako da imaš občutek da je vklesano v nje. Vse je zlito v pogorje.Vodiči povedo, da ni Katalonca, ki ne bi vsaj enkrat v življenju romal na to Sveto goro.Sicer -enkrat letno romajo k Črni Madoni. Za obstoj teh objektov z samostanom, se je v preteklosti angažiralo veliko katalonskih umetnikov, kateri so finančno pomagali za nemoteno delovanje samostana.
Posebnost samostana, je  vzgoja otrok iz socialno problematičnih družin v Kataloniji. Predvsem tistih otrok, ki že v rani mladosti pokažejo določen talent-nadarjenost. Menihi iz Svete gore Montserrat, jih vzamejo pod svoje okrilje in jih izobrazijo do poklica. Povedo, da se tu poraja smetana katalonskih strokovnjakov na vseh področjih.
Največja želja današnjih vplivnežev in mogočnežev Katalonije, je da bi svojemu otroku omogočili izobrazbo na gori Montserrat, ne glede na ceno šolanja.
Toda,  menihi stoično stojijo za svojimi načeli in izobražujejo, le revne dečke.

Ob 13 uri imajo(vsak dan) v cerkvi mašo in zapojo ti dečki, dve nabožni pesmi- cerkev je bila tako polna da si komaj stal. Težko si videl, jasne oči-skoraj vsem so nam polzele solze po obrazu. Vidiš dečka od 6 let,do 15 let.oblečeni v bele kute, ko zapojo-sem pomislila:" tako morajo peti -  angeli".
Težko, bi našla prireditev, kar maša seveda ni, ki bi bila tako svečana .Premiera opere, filma.ali česa drugega, se izniči, ko vidiš kaj naredi dobra vzgoja iz teh nekoč razpuščenih dečkov.Ostalo mi bo v trajnem spominu!.
    Tudi znana operna pevka ki zapoje prečudovito" Barcelono"- Montserrat Caballe, je dobila ime po tej gori.
Namreč, njena mati je prosila Črno Madono naj jo usliši in ji pokloni otroka, v zameno bo dobil otrok ime po tej gori.VelikoKataloncev hodi gor ravno zaradi neuslišanih želj in prosijo,  naj jih usliši. Pevkina mati je bila!  Pravijo, da je uslišanih prošenj veliko, zato je tudi romarska gora Katalonije.
Danes, se ti benediktinski menihi preživljajo skoraj izključno z turizmom. Prodajajo zelišča v vseh mogočih oblikah,čaji,  tinkture, napitki, predelujejo med in medene izdelke, tiskajo v majhnih nakladah svoje znamke,
katere so prava poslastica za filateliste. Imajo svojo trgovino z spominki, restavracijo, kavarno, hotel. Stojnice, ti ponujajo vse mogoče njihove specialitete-nešteto sirov,slaščic,...
Sestra z katero potujem-je komentirala: "Ja, ti se pa res znajo iti turizem"!
Okolica skrbno urejena z cvetjem, restavracija z samopostrežno hrano,  cene zelo sprejemljive, toalete čiste.
Sedaj doma velikokrat premišljujem o tej gori in plemenitih menihih.
Naj ji bo usoda naklonjena,  pa saj jih čuva Črna Madona!
Lepo doživetje in trajen spomin..

---

Moje doživetje Španije

Španija, država, ki ti ponudi svoje gostoljubje z odprtimi rokami. Ponudi ti svojo zgodovino in naravne lepote na ogled.Človek ima kaj videti.
To je dežela prijaznih ljudi, ki so veseli tvojega obiska, počutiš se dobrodošel. Ko poveš iz kje prihajaš so še posebno prijazni do tebe.V polomljeni angleščini  povedo:"Slovenija je" OK," Slovenci, zelo dobri ljudje, dobrodošli!."To je stavek ki ga slišiš povsod, kamor greš.
Ogledala sem si Barcelono, to mesto te ne pusti ravnodušnega ,kljub večmilijonskim prebivalstvom je metropola z dušo in se človek takoj počuti domače.
Samo mesto ti ponuja nešteto ogledov znamenitosti, saj ima pestro in raznoliko zgodovino.Vidiš več stoletij staro arhitekturo-v zgradbah kot so razne palače, katedrale ,cerkve ,muzeji, arene,  dvorci, zgodovinska obeležja, kipi, vodnjaki ,ter še mnogo drugih zgradb.Kakor tudi najnovejše dosežke gradbeništva v megalomanski športi dvorani, raznih hotelih, trgovskih centrov v marmor odetih, dvoran za razne namene, prestižnih in modernih zgradb -zgodovina se prepleta.
Posebnost  Barcelone, so arene za bikoborbe, katere so tam pravi družinski praznik.

Ulice,so prave avenije skoraj vse obdane z prekrasnimi drevoredi. Okna in balkoni se kitijo z prečudovitim cvetjem. Celo država je ponudila davčne olajšave, pri urejanju izgleda med Olimpijskimi igrami pred leti, ko je bila Španija organizator slednjih.
To pristaniško mesto, ti ponudi praktično vse kar je na trgu ta trenutek Mogoče sem imela srečo ,toda klošarja, ki bi tam ležal ali prosil za denar nisem videla, za razliko drugih evropskih velemest.
Obisk barcelonske tržnice je praznik!
Ponudijo ti praktično vse, kar na naši zemeljski obli raste in je užitno.Presenetilo me je, kako prikupno in urejeno znajo ponuditi živila. So zelo praktični in imajo smisel za dekor. Po Španiji sem se potepala zadnje dni aprila in prve dni maja,  da so ravno zorele jagode. Jagode so bile temno rdeče barve, velike za naši dve in zelo okusne. Bile so pol cenejše kot jih dobiš pri nas v trgovinah.
Doživetje svoje vrste, je tudi sprehod po prestižni in znameniti sprehajalni ulici Rambla. Ta široka ulica, za
sprehajanje je polna ljudi kot v mravljišču. Na njej stojijo kioski, ki ti ponujajo hitro hrano, spominke, je polna    trgovinic z cvetjem, je ulica vseh vrst umetnikov. Zanimivi so akterji-igralci, kateri so oblečeni v različne kostume in stojijo, kot bi bili iz brona. Nekateri so tako dovršeni, da greš do njega, ga primeš za roko, gledaš v oči - ne trene! Ko vržeš novčič, se ti takoj nasmehne,  da roko in se prijazno zahvali.
Zanimivi so tudi slikarji, posebno dobri so portretisti. V zelo kratkem času in ne za veliko denarja, dokaj dobro ujamejo tvojo podobo. To znamenito sprehajališče iz leve in desne obdaja kar prometna ulica. Če želiš, na tem sprehajališču, ki ima tudi vrtno restavracijo, popiti kavo, je cena trikrat večja, kot sicer.

Kava je bila običajno po dva evra, tu pa je bila šest evrov. Ker pravijo, da morajo natakarje zelo visoko zavarovati, ko tekajo med prometom iz ene strani na drugo.Po naročeno, morajo med samim prometom, ki se nemoteno odvija na drugo stran ulice.To delo, je smrtno nevarno.
Slabost te ulice, so pa organizirani žeparji. Najbolje je, da nimaš pri sebi nahrbtnika ali celo torbice,denar nekje na notranji strani na varnem. Ker, smo bili predhodno opozorjeni, na to smo bili brez vsega, aparat pa sem imela čez vrat in na očeh. Ter se brezskrbno sprehajala in ogledovala.
Ta ulice te pripelje naravnost pred kip Krištofa Kolumba in v pristanišče. Zasidrane vidiš vse vrste ladij. od prestižnih in dragih jaht,  tankerjev, vojaških ladij,  čezoceank, praktično vse kar pluje po morju.
Obiskala, sem tudi akvarij, kateri ti ponudi razen kitov, ves morski živelj. Posebno doživetje, je ko morski psi plavajo nad teboj in pred teboj in za teboj- iz treh strani te obkrožajo-kar srhljivo.
Akvarij je pravi raj za otroke. Toliko otrok razen šole, še nisem videla na kupu. Videti je,  da tja vodijo iz vrtcev in šol,  otroke na ogled. Povsod je odmeval otroški smeh.Zelo prijetno.
Ogledali, smo si tudi olimpijsko vas in staro igrišče, kjer je bil prižgan olimpijski ogenj , ter druge objekte, kateri so bili zgrajeni v ta namen, povedo, da je Barcelona veliko novih in prestižnih objektov dobila, tudi ob svetovnih razstavah - gospodarstva.
Ogledala sem si tudi mogočno gotsko katedralo velikega mojstra arhitekture Gaudija - Sagrada Famillia, po naše Sveta družina, mojstrovina, ki se še gradi in obnavlja.Veličino in mogočnost te katedrale je težko opisati-strmiš in gledaš toliko kipov, portalov,obeliskov,....
Bila sem tudi v parku Guell, katerega zasnova in delo je tudi Gaudijeva mojstrovina. Ko, se sprehajaš po njegovem parku, je kot bi prišel v "čudežno deželo"Neverjetno, koliko pozitivne energije je tam.Ogledala, sem si njegove stvaritve,   prikupne za oko in brezskrbno lenarjenje.

Domov sem prišla vesela, da sem videla to prikupno in toplo mesto.

---

Drugod in zakaj

Ko, se človek zaveda, da se bliža jeseni življenja,dobiš občutek da nisi nič spoznal prijetne in brezskrbne plati le-tega.
Prvo šola,potem strmenje za čim prejšnjo samostojno življenje.Služba, poroka, dom, družina.Leta teko,da se sploh ne zavedaš da boš kmalu star.Vedno obveznosti in pehanje,da si ustvariš vsaj minimalni standard.Ko zajameš sapo in se ozreš vase,ko ti začenja naganjati motorika telesa-gibi postanejo boleči,korak ni več tako lahak in prožen.Slišiš, da ti umirajo znanci in sošolci-zgrabi te panika!
Joj, koliko je v življenju lepih stvari , ki jih nisem nikoli spoznal.Lepe stvari si spoznaval ob gledanju filmov, prebiranju romanov,poslušanju drugih, ki so potovali. Zakaj pa ne bi še sama spoznala te plati življenja. Vedno delo in skrbi za golo preživetje. Razen deset dnevnega dopusta, nekje ob Hrvaški obali, pa še to ne vsako leto,ker sva z možem gradila malo hiško..
Sedaj sem v pokoju in sem se iz mesta preselila na podeželje, živim mirno življenje brez stresa,toda dela imava pa kljub temu dovolj z to najino zemljo,ker imava z možem vsega po malem, od sadja vinograda, njive, vrta, cvetja,na tej parceli.Toda, tukaj ni ura gospodar, če ne morem danes bom pa jutri!.
Sedaj, si pa že par let vzamem par dni oddiha in grem na potovanje in raziskujem druge države,spoznavam kulturo ljudi,opazujem naravo, okušam njihovo kulinariko,si ogledujem znamenitosti in se čudim lepoti starih mestnih jeder,mogočnih zgradb, parkov, cerkva in še in še.In okušam gostoljubnost obiskane države.

Toda, več vidim, več doživim,bolj se zavedam kako sem srečna, da živim v tako lepi in prijazni državici kot je Slovenija.
Pred potovanjem, se že par dni prej veselim in sem polna pričakovanja in odprta za nova spoznanja in doživetja.
Ampak sreče, ko mi srce drhti ko prihajam domov, pa ni moč opisati z besedo.
Želim si še dosti potovati in videti!. Doma pa sem v Sloveniji !, Katere ne bi zamenjala za vse cekine sveta.

---

Trgatev - kar doma!

Trgatev je poseben dan!.

Če je sončen, kot danes in topel- je dan pričakovanja.
Nekako, ga  nehote primerjam z dnem, če smo v službi , pri plači dobili "dobiček".Po pisarnah in hodnikih se je šušljalo-vedeli pa do zadnjega dne nismo točno.Bili smo v pričakovanju! Izjemoma,ko sem bila v delavskem svetu ali upravnem odboru  in smo tam člani na podlagi bilanc odločali o delitvi prihodka.
Seveda, to je že štirideset let nazaj. Danes so drugi časi, kjer ne odločajo več delavci o prihodkih in odhodkih.
Danes imajo podjetja svoje menenžerje in nadzorne svete,ki odločajo o temu.
Beseda mobing ,za nas popolna neznanka! .Ali si bil komu simpatičen,ali ne!Okrog tega ni bilo problemov.Če je bilo potrebno, si delal tudi po cele dneve, ob bilancah, inventurah. Brez občutka jeze,včasih tudi brez plačila.-imel si v dobro.In sobote so bile vse delovne.Zadnja leta službovanja, sem imela proste vikende,tako da sva si ob njih, z možem počasi zgradila malo hiško na podeželju- za dom, ko bova v pokoju .
Upokojence, smo cenili, saj so so si z delom prislužili pokojnino!.Še na misel mi ni prišlo, da gre iz moje plače v pokojninsko blagajno  denar, za njihove pokojnine!Vedno sem gledala, tako: Če, nekdo pridno hodi leta in leta, si sam zasluži pokojnino, ko  izpolni potrebno število delovnih let.Meni se je že zgodilo, da mi je znanec, očital: Ja tebi je dobro, ko dobivaš pokojnino, za katero ti jaz delam!. Bilo mi je, kot bi dobila zaušnico.!
V hipu sem se spomnila petintrideset let vstajanja ob petih zjutraj ob dežju, snegu,prebitih celih dni za pisalno mizo,delovnih sobot,pokvarjenih novoletnih praznikov,zaradi inventur.,samoprispevkov,ko,smo plačevali za graditev šol,cest, vrtcev (mesečno,kot bi imel obrok kredita) ..
Trgatev!

To je, kot bi za pridno in vestno delo dobil "božičnico"!
-marca narediš prvo rez trte  in ob njej premišljuješ, kaj bi pustil za "šparon"- rodni les in kaj pustiš za drugo leto (trta rodi na dvoletnem lesu)-temu rečemo reznica.
-nato kolitev,stare dotrajane opore ven in nazaj nove (količke)
-potem čiščenje vinograda-znosit ven rezino  (kar si porezal pri trti)  in stare količke
-že prvo škropljenje, po lesu, da uničiš insekte, ki so prezimovali na trti(skriti za skorjo)I
-opazuješ, kako pričnejo rasti mladi poganjki, jih skrbno zatikaš za žico, po potrebi privežeš, da ji veter ne polomi
-v maju, pa pričnemo redno na 10 do 12 dni škropiti, proti boleznim trte.To je na podlagi radijskih opozoril.

 Trta, je rastlina, ki je ni mogoče vzgajat BIO, tako ,kot sadje ali povrtnine.Peronospora in oidij sta bolezni,
ki nenehno ogrožata njeno rast,poleg drugih manj nevarnih bolezni.
-poleg škropljenja,je pa potrebno,  nenehno nadziranje rasti z vezjo in zatikanjem med žice
-avgusta porežemo, predolge poganjke, da se ne zlomijo in soncu damo prosto pot do grozdja, potrgamo odvečno listje
-čez celo poletje, se pa oziraš na nebo in se treseš, ko prihrumijo nevihtni oblaki, da ne bi padala toča
-toča,ti uniči pridelek in trta rabi tri leta,da se rehabilitira
-torej, pridelek je odvisen od skrbnega gospodarja-vinogradnika in predvsem vremena
       Vreme, je bilo letos naklonjeno naši okolici in je trgatev, kot "božičnica"!
Grozdja, je veliko je zdravo in sladko!.
Tudi sorodniki in prijatelji se ga bodo najedli. Ob obisku, bo pa prvo na mizi rubinasti cviček.
Dolenjski pregovor pravi, če spiješ kozarček cvička na dan, ne potrebuješ zdravnika!
Trgatev je lep in prijeten dogodek,čeprav si na koncu že pošteno utrujen od hoje po bregu-je pa plačilo za sedem mesecev dela in skrbi.
Prešanje in kletarjenje, je pa moževa domena.Opravilo, ki mu je najljubše!

Nana

---

Ogled znamenitega Versaillesa

Ko, sem se te dni potepala po Franciji, Parizu, Normandiji, ter bila na gradovih reke Loare, sem doživela
gnečo pri ogledu znamenitega Versaillesa. Kateri slovi po razkošnem gradu francoskega kralja LudvikaXIV. imenovanega -Sončni kralj, ter ostale francoske boržuazije
To je bolje rečeno mesto palač, paviljonov, ter drugih razkošnih zgradb,ter prekrasnih renesančnih ,
parkov,vodnjakov, bazenov, drevoredov,kipov in skulptur, stopnišč,ter vrtov.
Ima tudi oranžarij, kateri ima par sto dreves: citrusov: .pomarančevcev, palm, oleandrov in drugih manj znanih sort, katera so občutljiva na mraz..
Pozimi jih shranijo, za debele zidove v primerno prezimovanje.

Renesančni vrtovi, so obdani z natančno oblikovanimi pušpanji in tisami. Med njimi, pa se bohotijo cvetlice, ki so posajene tako,da tvorijo prekrasno harmonijo in skladnost, ter podobo celotnega parka.
Versailles, se ponaša z tisočerimi sortami dreves v parku in drevoredu.Park je tako velik,da če si ga
želiš ogledat v celoti, se moraš peljati z prirejenim vlakcem.
Povsod po parku so nameščeni kipi in cvetlična korita neštetih oblik.Vodnjaki in fontane so z vsakim detajlom dovršeni- prava paša za oči. Stopnišč je toliko, da si na koncu pošteno utrujen..
Toda, povsod množica turistov, da kupiš vstopnico za ogled, stojiš v vrsti uro in več.Sanitarije, mala mora.V trgovini z spominki, čakaš da pride nekaj ljudi ven in ti naredi prostor.
Na to kmalu pozabiš, ko si ogleduješ skulpture, dela mojstrov kiparske, krajinarske arhitekture,ter stavbarstva in vrtnarstva.
Versailles je mojstrovina, ki privablja na milijone ljudi iz celega sveta.

Nana.

---