sreda, 03. oktober 2012

GOBARJENJE

Oktober.
Zgodaj zjutraj, se plazijo meglice. Rosa prekriva rastlinje in trato.
Gledam po hiši.
Joj, okna bi bila potrebna čiščenja, saj je polno mušic, ko zori grozdje in sadje.
Klet, bi  rabila tudi, temeljite čistilne akcije pred zimo.
Njiva.
Na njej je še nekaj solate, radiča, zelja. Grah in špinača lepo rasteta. Pripravljena zemlja čaka na zadnje jesenske zasaditve.
Zimsko solato je treba še napikirati in razredčiti, da bo spomladi kmalu pridelek. Ivo ima nadvse rad čebulo. Prvič bom posadila v jeseni srebrnjak, ki me čaka. Tudi zimski česen je že doma, da ga posadim pred mrazom.
V našo deželico je prišel čas, ki ga imam vseskozi najrajši.
Jesen! Pomeni mi gibanje in uživanje v lepoti barv, ki se dnevno spreminjajo. Zame ni lepše umetnine, kot je narava. Videla sem že kar nekaj eminentnih razstav po svetu, gledala največje umetnike čopiča. Meni največji umetnik in mojster je narava. Je umetnik, brez konkurence!
Gozd v jeseni-" poezija". Barvni odtenki se prelivajo od živo rumene, do škrlatno rdeče in zamolklo rjavo-rumene.
Šumenje listja pod nogami in šelestenje listja na krošnjah dreves, frfotanje odpadlih listov po zraku- glasba ki boža ušesa.
Sence, se plazijo po gozdu. Sončni žarki uporno prodirajo, čez mogočne krošnje dreves na tla in osvetljujejo gozd. Lepota,  brez primere.
 To me vedno spomni na prepir, ki sva ga imela z svakom. Bili smo na ogledu velikanov inpresionizma. Svak je bil nad razstavo zelo navdušen. Tega ni mogel skriti. Kot vedno smo si izmenjali mnenja.
Tudi sama sem delila njegovo mnenje, toda z zaključkom da ni večjega umetnika zame kot je narava.
Bil je vidno razočaran.
   Vse to imam v mislih, ko kuham kosilo.
Sončni žarki, preženejo meglice.
Rosne kapljice, se posušijo.
Kosilo je skuhano. "Govnač"- po Gorenjsko. Presno zelje, krompirček in domača suha klobasa, ki se kuha v tej enolončnici. Obema tekne, ker imava rada.
Spijeva kavo.
Rečem: "Ivo, greš z menoj" ?
Začudeno me pogleda in odgovori. "Pa ja ne zopet v gobarjenje, saj si bila predvčerajšnim"!?
Pravi: "Ne, ker sem utrujen in križ me še kar boli"!
Celo dopoldne je grabil in čistil okolico in sem ga razumela.
Gobarjenje, to je strast! Tega nima v sebi.
Rečem:" Potem, pa pojdi malo počit"!
Jaz pa v trenutku pozabim na misli ob kuhanju kosila in delo, ki me upozarja naj ga postorim.
Vzamem, košaro, fotoaparat, notri dam domače jabolko palico za gobarjenje, mali nožek in grem.
Do gozda nimam daleč, saj praktično bivam poleg. Par minut hoda, da pridem na svoje "place".
Listje prijetno šelesti  pod nogami. Suhljad poka, če nerodno stopim nanjo. Sončni žarki mi osvetljujejo tla, da zagledam tisto rjavo glavico, ki se skriva pod listjem ali suhladjo.
Trenutek, ko ga ozrem, sem kot otrok. Otrok, ki dobi najljubšo slaščico.
  Sive niti v laseh, so že kar dobro vidne , kljub barvanju.
Gube na licu, brazdajo moj obraz. Korak, po večurnem delu, ni več lahak.
    Toda, veselje, ki ga čutim pri gobarjenju, se v vseh teh letih ni za kanček zmanjšalo.
Imam pa že celo letošnjo sezono v sebi grenak priokus. Pogrešam mojega kužka Brina, ki mi je 12 let delal družbo pri gobarjenju. Lansko pozno jesen ga je povozil avto.
Domov se vrnem po dobrih dveh urah. Košara je polna. Sivke, golobice, ajdovčki, gobani, kukmaki, celo nekaj lisičk sem še našla, brezovčki. Štorovke že kukajo izpod štorov, to bo naslednja bera.
Gobe očistim. Ivo že išče aparat, da bo vse to poslikal. Je mojster fotografiranja.
Nadenem si rokavice, vzamem malo motikico, čebulček in grem na njivo.
Pred mrakom je srebernjak posajen.
Ura je nekaj čaz deseto, ko končam z gobami. Nekaj sem jih dala na krušno peč sušit, mladi so šli za vlaganje, ostalo pa blanširam in dam v skrinjo.
Ko grem v rodno mesto jih nesem prjateljem in sorodnikom, ki niso gobarji, toda radi jih pa jedo.
Ajdovi žganci in juha iz posušenih jurčkov je moja specialiteta, ki jo rada ponudim obisku.
 Bom jutri delala ali gobarila ? tega, danes še ne vem.


Letošnja jesen je zelo radodarna za nas gobarje, naj jih bo še veliko!