nedelja, 20. december 2009

Kraški ovčar - Bela



Danes, je bila lepa zimska nedelja - sem se spomnila naše kraške ovčarke Bele. Počutila, sem se kot ona, ko je bila zima. Sprehajala sem se po zasneženi brezmadežni pokrajini, kjer še ni stopila človeška noga in bila  srečna.
S seboj imela svojega Brina in nekaj časa tudi muco,katera je omagala zaradi višine snega in odšla nazaj domov.
Ob tem se mi je pa spomin vrnil na otroška leta, ko smo doma imeli dolga leta kraško ovčarko Belo.(14 let)
Bila je čez celo leto bolj ležeren pes. Če se je dalo je ležala v senci in se malo gibala. Izjemoma , kadar smo šli v planine na izlet.
Toda, ko je pa prišla v deželo zima se je popolnoma spremenila. Postala je živahna, se valjala po snegu, se igrala z nami otroci, letala za nami. ko smo se sankali po hribu navzdol - polna energije in veselja.
Posebno veselje je bilo takrat, ko je oče prinesel iz kleti sanke in sedež za na sani in široke jermene.Komaj smo jo krotili, tako je skakala in cvilila, ter lajala.
Oče jo je vpregel-(kot sedaj vidimo haskije) namestil sedež, mene posadil vanj in ;" Bela gremo "!
Bela me je peljala tudi par kilometrov daleč po zasneženi ravni pokrajini. Domov smo prišli vsi trije premraženi in srečni.
Tako, sem se tudi jaz danes počutila, kot naša Bela, ko sem hodila po tej prekrasni beli pokrajini, mlada polna energije in srečna.
Nana




















četrtek, 17. december 2009

Dolgorepke



Kot sem uvodoma dejala, tudi doma zna biti zanimivo, če živiš z naravo. Imeti moraš odprte oči in ušesa, da ji znaš prisluhniti.
Nisem strokovnjak, niti dober poznavalec ptic - ornitolog. Učim se pa - dnevno.
Sem samo ljubitelj živali in narave.
Ker živim na podeželju v neokrnjeni naravi, skušam živeti z njo v dobrem sožitju.
Ona meni veliko nudi. To dobroto ji želim vrniti, kolikor je v moji moči. Imam njene plodove, pridelke, pijem dobro vino -cviček.  Imam svež zrak, cvetje hvaležno cveti in dehti, mir, žgolenje ptic , ki me spremlja povsod po parceli kjer delam.
Obnašam se ekološko z smetmi. Pridelujem BIO  razen trte in breskev, katere žal moraš škropiti - sicer ni pridelka.Škropim, takrat - ko ni čebel zgodaj zjutraj.

Tudi ptice krmim z lojinimi pogačami - katere sama naredim, dam jim še orehe, ter koruzo obesim..
Ptice imajo krmilnico, katero imam obešeno na stropu balkona,( zaradi muce ki jo imam.) da jih lahko  gledam čez okno.
Oboji smo zadovoljni. Jaz ko jih gledava z možem in ptice, ki se hranijo.
Običajno pridejo v krmilnico tri vrste siničk, brglezi in občasno detelj. Taščica in kos, dobita pa nagnita jabolka na kompostniku. Posajeno imam več ognjenih trnov, ki imajo prekrasne rumene in rdeče jagode- odlična hrana za kose.Konec zime, ni na njih ene jagode več. Pozobajo vse kosi.
Te dni me je pa presenetila jata od 20-30 meni nepoznanih ptic. Priletela je iz gozdička za hišo in pristala na moji hortenziji, hitela z glavo obrnjeno k tlom kljuvat po vejicah , pri tem pa bila zelo glasna z petjem in čivkanjem.  To opazim tri dni zapored.
Ker sem vedoželjna, pogledam v izvrstnem priročniku, ki ga imam od založbe Modrian z naslovom; "Rasline in živali".
Kmalu najdem v njem, opis in slike te meni nepoznane ptice. To so dolgorepke.
Ptica je stalnica, živi v jati in hodi se rada krmit  v krmilnico.Značilno tudi njeno čivkanje.
Jasno, takoj sem jim dala svojo krmilnico na jablano blizu hortenzije.
Upam, da jih  ptice, ki že vrsto let hodijo na pojedino k meni , ne bodo pregnale- pa saj imajo one svojo krmilnico.
Komaj, čakam da jih uzrem v ptičji hišici.
Bila bi vesela, če bi ostale tukaj, ker so zelo nenavadne, kljunček kot pri papigi, ko jedo jih ima veliko glavo obrnjeno  navzdol in so zelo glasne z svojim nenavadnim čiv-čiv.
Kljub zimi, ki je prišla v naše kraje, ni mirno - se vedno nekaj novega dogaja.
   
Nana




















nedelja, 13. december 2009

Lavanda - Sivka



Pred mnogimi leti, sem gledala francosko nadaljevanko - naslova že dolgo ne vem več. Iz spomina pa niso šla mogočna polja sivke, ki so jo v tej nadaljevanki prikazovali.  Dolga leta je bila v meni skrita neizrečena želja. Vso to lepoto videti in vonjati omamni vonj, teh prekrasnih rastlin na kraju samem.
Želja, se mi je uresničila, čeprav imam slabo vest še danes. Obljubila sem si, da grem na to potovanje - če preneham kadit. To je bil dogovor med menoj in prijateljico - obe sva kadilki.
Postopno sva že pričeli omejevati in bili na najboljši poti, da nehava z to že "tisočkrat prekleto navado". Toda pota gospodova, so drugačna od želj in pričakovanj.
Prišlo je do spora med prijateljico in menoj.
Jo zelo pogrešam, njen prešeren smeh, spontanost, odkritosrčnost, sproščenost,  pozornost in dobroto.
Toda, ponos mi ne dopušča, da bi jo poklicala ali potrkala na njena vrata. Naredila mi je krivico!
Mogoče nekoč!?"  Pustimo, času čas "! On je edini specialist za celjenje ran.

Jo pogrešam, ne dvomim, da se ne bova še smejali - ker njena narava je "prešerna", moja bolj zadržana.
Sivka!!
Na potovanje, sem odšla z sestro in njenim možem - saj nas druži ljubezen do istih lepot. Šli smo za njen rojstni dan.
Uživali smo pri ogledih mogočnih cerkva, se sprehajali po prekrasnih starih mestnih jedrih, si ogledovali arhitekturne mojstrovine, posedali po neponovljivih fontanah in vodnjakih, občudovali poulične igralce, se spogledovali ob prekrasnih rokodelskih mojstrovinah vseh vrst.
Hodili po rimskem akvaduktu, sedeli v antični areni,. katera še dandanes služi svojemu namenu - saj vsakoletno v njej prirejajo bikoborbe. Hkrati se pa zavedali svoje majhnosti in minljivosti.
Čudili,  se čredi divjih konj v rezervatu in gledali neokrnjeno floro in favno. Neponovljivo!
Se kopali v toplem morju, pili odlična francoska vina, bili v slaščičarni katero brez slabe vesti imenujem, da je takšna kot je v pravljici.
Občudovali v senatoriju, kjer je bil neponovljivi in neprekosljivi mojster čopiča VAN GOGH - zasaditev parka, ki je enaka kot leta 1890. To zasaditev, je opisal v pismu svojemu bratu. Hvale vredna gesta - v spomin  slikarju!.
Videli v resnici tudi znamenito kavarno, ki je je mojstrsko upodobil na platnu - saj množično privablja njegove ljubitelje.
To  mojstrovina ima ime; "Cafe, le place du Forum "
Polja sivke!
Ob pogledu na to stvarjenje narave - stojiš kot prikovan - komaj dihaš od vznemirjenja.
Povsod v zraku omamni vonj, te vsestranske rastline. Z sestro sva se smejali, od sreče in vznemirjenja.
Pred potovanjem mi je rekla, če pridemo do polj sivke se uležem vanjo in jo vonjam od blizu.
Stojiva na robu polja sivke in jo vprašam kaj čaka. ;"Me je sram zaradi ljudi - ne upam "! Tisti trenutek se samoinciativno sproži moja roka in jo pahne v sivko.

Njen smeh je odmeval iz hriba na hrib, ki so obdajali ta polja. Bil je smeh nepopisne sreče!
To potovanje nam je spremenilo življenje. Vsako leto je druga destinacija.
Na moji njivi, pa rasejo grmički sivke- ob pogledu nanjo sem zopet na potovanju.

Nana
























petek, 11. december 2009

Moja soseda iz mesta



Zopet sem prišla domov iz mesta, kjer me še vedno čaka stanovanje.
Imela sva z možem pregled pri okulistu.
To je tista, neprijetna stran nakopičenih let.Tudi, če si zdrav, sicer! So potrebni preventivni pregledi, enkrat za to drugič za drugo. Seveda, če imaš odgovoren odnos do svojega zdravja.
Ko si mlad, ti je vse to tuje, nepoznano in daleč. Enostavno se ne obremenjuješ s tem. Filozofija mladega človeka, je da je to stvar za stare ljudi. Kar je tudi res!
Nekaj let je moj "dom", na podeželju - od upokojitve naprej.
Sicer, je bil le vikend. Dom je bil v mestu. Sedaj se je obrnilo.Toda, kljub temu, se še oklepam starega doma -danes je to stanovanje. Je zaprto in čaka, da  se vrnem v njegov objem. Čuva in pazi mi ga soseda. Saj smo samo trije sosedje v hiši, ki stoji v centru mesta na prestižni lokaciji, pred nosom trgovina, pet minut hoda zdravstveni dom, kulturni dom, muzej - druga hiša od mene, kinodvorana, skratka vse na dosegu roke.
Kar, ne morem reči za podeželje.Vse je deleč. Trgovina par kilometrov,zdravstveni dom  in vse ostalo. Nič, zato! Zaenkrat, toda ko ne bom mogla več, bila bolna, se pa zadeva močno zakomplicira. Stanovanje čaka!
Starost je modrost!

Odklepam vhodna vrata, spodaj ,vstopim - ostrmim! Pogledam predprostor, stopnišče, hodnik,  preddverja, se vzpenjam po mogočnem lesenem lesketajočem stopnišču - pridem v prvo nadstropje ozrem balkonska vrata - nova prekrasna zavesa, se povzpnem  še nadstropje višje. Pridem do mojega hodnika, oči gredo proti oknu, ki se blešči -  na njem nova zavesa.  Vse na novo prebeljeno, mogočno staro prekrasno stopnišče  v polža zvito - na novo prelakirano Na oknih nove zavese. Kot bi iz realnosti šla v pravljični svet.
Usta ves čas hoje nasmejana, srce drhti od sreče z možem se samo spogledujeva.
Nekaj časa ne spregovoriva, oba sva ganjena.
Ko prideva k sebi se smejiva kot otroka. Presenečenje na celi črti.
Prišla, sva pripravit stanovanje na zimovanje - radiatorje.
 Soseda je vedela za moj prihod, saj sva ves čas na vezi, zaslišim na vratih tok! tok! "odprite"! odprem.  Jo zagledam, na obrazu nasmeh, kot bi sonce posijalo ";Prinesla sem vama kosilo, ker vem da gresta od zdravnika!" Juha, pražen krompir, meso, pesa .
Oba, se jima zahvaliva za delo in skrbi ter kosilo- vprašam koliko ji dolgujem -mi odvrne ":Sem vas jez vprašala pred dnevi, ko ste mi prinesli vrečo orehov in domače vino!" (mož je pleskar)
Zopet, se zavem, da tudi angeli živijo!
Bogu, sem hvaležna da jo imam za sosedo! Niti za trenutek, me ni v vseh teh letih zaskrbelo za stanovanje.
Vem, da mi ga čuva zato, da bova zopet, kot nekoč sosedi in hodili ena k drugi na klepet in kavico.
Poteza je moja! Mislim, da je bom zelo razveselila.
Nana
















četrtek, 10. december 2009

Ljudje s ceste




Ideja se mi je porodila, ko sem dva dni nazaj zaradi poškodbe kmečkega opravila, iskala zdravniško pomoč.
Bila sem na kirurgiji in ultra zvočnem slikanju - poškodba ramenskih vezi ( zaradi padca- zdrsa.)
Torej, bila sem v dveh nabito polnih čakalnicah ljudi, ki so potrebovali pomoč.
Tako na" prvo žogo" je bilo okrog 5o ljudi. Otroci, najstniki, mladi  ljudje, starčki, ženske in moški.
Običajno je zoprna moreča tišina, ko čakaš na kakšen pregled. Ne dolgo tega -dober mesec nazaj
 sem bila na mamografiji. Ne dovolim, da okolje vpliva na moje počutje. Vedno vzamem križanke s seboj in se poglobim v reševanje.Da ne slišim rjovenje tišine.In vsak dan bolj mrke poglede zagrenjenih ljudi - to boli.
Zunanji svet izgine,  ne menim se za okolico.
Tokrat je bilo povsem drugače,  kot sem bila navajena.
Bila je prav živahna debata ogorčenih ljudi, dan po zaključku "Kmetije slavnih"!
Slavnih????

Tri četrt ljudi ne pozna nobenega akterja v tem resničnostnem šovu, katerega je organizirala komercialna televizija, katera je imela dva namena.
Sebi omogočiti masten dobiček, ne glede na posledice!
Tem akterjem omogočiti promocijo in prepoznavnost!
Sama sem gledala oddajo, z določenim namenom  (študija)  vedela sem,  kaj lahko pričakujem .
Moja pričakovanja so presežena.
Mislim, da je nedopustno, da si vzame  institucija takšno pravico, da prikazuje narodu največje podlosti, ki jih je sposoben narediti  človek, za slavo in denar.
Šli so predaleč-" veliko "! preko mere dobrega okusa.
Prikazano je prekomerno pijančevanje, golota, nenormalno kajenje- zvijanje, kot bi kadili marihuano, sočne kletvice ( še" hajerji "v rudnikih ne preklinjajo tako) intrige, lenoba, izigravanje, taktiziranje, zaigrana ljubezen,
neizpolnjevanje obveznosti.  Sama nisem "svetnik"! Tudi cigareto prižgem in kletvica gre tudi iz ust.
Je poanta tega- da se na najbolj podel način pride do denarja!
Ignoranca "zmagovalcev" do gledalcev in same institucije- z dvobojem - ki je več kot "burleska"!
Rojena sem v mestu, si v njem prislužila pokojnino, zadnjih nekaj let živim na podeželju in dodobra poznam kmečka dela in življenje.
Kmetija je žaljivo ime.To so ljudje, ki z ljubeznijo in odgovornostjo delajo od jutra do mraka!    ,
Če, bi kmet tako delal,  kot so delali "slavni kmetje",  so trgovske police -  prazne! Narod -  lačen.

Komentator je dejal; "Poanta ni v delu, temveč v taktiziranju"!
 Potrebno, je dati oddaji drugo ime. NA KMETIJI NI TAKO!
Meni osebno je prinesla ogromno!!!!
Velikokrat sem imela priložnost prebrati stavek; "Neverjetno je tanka ločnica,  med genijem in norcem "!
Tokrat, je televizija nazorno pokazala - kako  je to videti v resnici.
Nana






















torek, 08. december 2009

Tebi




Imamo prirojene gene, glavo,- da razmišljamo po svoje in z njo!
Pridobljeno vzgojo od staršev, znanje iz šole,
izkušnje iz življenja .
Smo individuumi !
Zame lepo - tebi  grdo!
Meni okusno - zate ni dobro!
Ljubim planine - ti morje!
Poslušam popevke - ti klasiko!
Ljubim rjavo barvo - ti rumeno!
Uživam v delu po parceli - ti uživaš na kavču pred TV!
Meni hudo - tebi smešno!
Usoda, ki kroji naša pota, poskrbi tako, da je prav!
Hudobija se običajno odbije od mene in se vrne v dvojni meri!!!
Meni smešno-tebi hudo!

Nana
















ponedeljek, 07. december 2009

Kristianova cipresa



Ime, ob katerim mi vedno znova z vso silovitostjo zadrhti srce.Silovitost drhtenja ne pojenja.
Sestra - mlajša skoraj sedemnajst let od mene in njena dva otroka in mož so moja družina. Sestra mi je kot hči, njena dva sinova kot vnuka, mož velik prijatelj.
Za njih prosim "nebo" naj bo milostno do njih in trepečem  za vsakega posebej.
Sama nimam otrok in starše sem kmalu izgubila.
Bila je bolečina zaradi tega v mladosti, ko sem se vrsto let zdravila in kljub temu mi ni bilo dano postati mati.
Saj sem rasla v številčni družini .
Danes, ko sem že stara pravim: "Bog že ve zakaj "!
Vse, se zgodi z namenom!
Ljubezni, ki ti jo nudi otrok, mi ni nikoli manjkalo, niti bližine njih. Vedno sem jih imela ob sebi, če sem iskrena ravno sedaj je obdobje ko pogrešam bližino - toda fantje so postali že odrasli in študirajo in imajo svoja dekleta. Je zatišje.
Upam, da ne bo dolgo trajalo!.
Poleg sestre imam še tri brate. Vsi so dobro situirani, imajo svoje hiše in vsak po dva otroka. Ti otroci so mladi fantje in dekleta, ki pridno študirajo, nekateri so šole že končali.
Toda, brat ki je imel dva sinova ima samo še enega.
Kristjan nam je pri dvajsetih letih umrl za kostnim rakom.
To je bil izredno živahen in nagajiv otrok. Sekundo, ni bil v stanju mirovanja. Kar je prijel v roke, je pokvaril - samo kamen je ostal cel.
Imeli smo ga vsi neizmerno radi, bil je prikupen in odkritosrčen otrok!.
Ampak - prava "zgaga"!
Vedno, se je nagajivo smejal, iz oči so mu švigali vražički. Prokupacija mu je bila, da ti je nekaj "ušpičil", da se je lahko potem smejal. Kar se spomnim je bilo tako. Od malih nog - oziroma kar je začel hoditi.
Sestra, ki je bila devet let starejša, ga je eno jesensko popoldne pazila, ker so imeli odrasli obveznosti. Takrat je bila stara dvanajst let. In kaj je Kristjanu padlo na pamet?  Zaželel si je plavat!  Skočil je oblečen v bazen, ki smo ga imeli za hišo. (globina 1,5m). Dobro da je bila deklica razsodna in ga potegnila ven, takoj slekla in odela v odejo mu skuhala čaj in poklicala starše. Zunaj je bilo že pošteno hladno. 
Oče je bil ljubitelj malih živali, vedno smo imeli polno perutnine- tiste redke vrste .Tudi Kristjan je imel rad živali. Preveč - nekoč je toliko objemal piščančke, da jih je zadušil.
Ker je šel pred sedmim letom v šolo, je sredi pouka vstal in se šel ven na hodnik igrat. Zopet drugič, ga je morala učiteljica poslati v kot, da ni motil drugih otrok. Razlaga psihologa, -  da je šel prekmalu v šolo.
Največ ga je pazila babi. To je mama od njegove mamice. Ker ona je imela vedno službo popoldan, ostali zjutraj.
Kristijana pusti na otroško igrišče za blokom, čez čas ga pokliče, Kristijana nikjer. Panika!  Vsi so ga iskali iz bloka. Po nekaj pretečenih urah, ko so hoteli že na policijo, jo pokliče hči da je pri njej v službi.
Star je bil tam okrog šest let, šel v center mesta, na avtobus - nikoli ni nam bilo pojasnjeno -zakaj so mu dovolili
in neka prijazna gospa, ga je pripeljala mamic v službo.
Igral se je z otroci na bližnjem gradbišču, skakali so po blatu in kaj se je zgodilo Kristijanu. Začel se je pogrezati, tako da so ga potegnili ven in čevlji so ostali v blatu. Skoraj do kolena mu je segala blatna zemlja. 
Domov, so ga pripeljali drugi otroci.
Ravno zaradi njegovega očija imam sedaj to parcelo na Dolenjskem.  Takoj, ko sem videla to pokrajino z griči na njih pa zidanice in vinogradi, zelo drugačno od mesta kjer sem rasla - zaljubila.

Bila je ljubezen na prvi pogled.
Traja že trideset let. 
Danes je tu moj dom. Toda, dom z bolečino!!.
Ves čas gradnje hiše in urejanja parcele je bil ob meni. Več skoraj, kot doma.
Vseskozi je odmeval otroški smeh in vpitje in cviljenje. Naganjal mi je kolikor se je dalo, zopet samo zato, da se je smejal. Potem, pa jasno zbežal!  Se kmalu vrnil in se mi smejal.
Leta, teko!  Kristjan je odraščal in se postopno umirjal.
Osemletko je uspešno zaključil - pod budnim očesom mamice in očija.
Šel v srednjo šolo, bil priden učenec. Imel veliko prijateljev. Postal lep mlad moški, imel veliko delovnih navad.
Ravno zaradi najinega prijateljevanja, mu je brat poleg mene naredil hišo. Seveda, na njegovo željo.
Mi je govoril :"Ko boš stara, te bom čuval in ti pomagal!"
Danes sem stara, njega pa ni da bi bil ob meni!
Pogrešam ga vsak dan posebej, pa čeprav je že 14 let, ko ga nimamo več!
Njegova slika visi na steni in vsak dan se z njim pogovarjam, največkrat so priča solze.
Tudi mamičina smrt je bila zame šok !  Tak šok, da imam v spominu dve leti mrka.  Spominjam, se trenutka, ko mi je bilo tako - kot da sem se zbudila iz kome!
Solze, že dolgo ne teko več!  Imam jo v lepem spominu,- bolečine ni več !  Spokojnost!
Želela, bi da bi Kristjanova bolečina pojenjala -  pa noče!
Samo njegova cipresa ,katero sva skupaj posadila- še vije v nebo!
Vsaka ljubezen  je namenjena izključno enemu!
JE NEPONOVLJIVA IN NEPRENOSLJIVA NA DRUGEGA!

Imam še veliko ljubezni  za vse ostale, ki so mi ljubi in dragi. Dnevno trepečem, za vsakega posebej.
Edina, tolažba pri tej moji žalostni zgodbi, na moji" Biserni ogrlici let " je stavek, ki je bil izrečen Kristjanovi mamici.
Izrekel ga je Kristijanov lečeči zdravnik;" Bog ljubi, tudi mlade in lepe, ter močne fante ob sebi "!
Sinko, ko se srečava, bova nadoknadila vse kar nama je bilo kruto odvzeto!

Joj, koliko si bomo imeli za povedat!  Smeh bo zopet odmeval. Ko se snidemo.
Nana