petek, 15. junij 2012

MANJKAJOČI KOŠČEK - NEJI

Veselje, katerega čutim te dni, bi rada delila z "svetom".
  Ob prebiranju časopisov in revij, poslušanju ljudi o izgredih mladine, popivanju, neobrzdanem  vedenju, brezbrižnosti do okolice,do starieših ljudi, jemanju drog ....
Sem te dni doživela lepo in predvsem obetajočo, ter vzpodbudno predstavitev mladine.
     Ker, že vrsto let, ne živim več v mestu, marveč na podeželju, ne poznam več dobro mestnega življenja.
Sicer, se vračam v rojstni kraj velikokrat, toda to je le za kakšne dni . Tako, da sem ven iz mestnega utripa.Ne poznam trendov, ki ga krojijo.
Mladine ne poznam dodobra. Imam dva nečaka v starosti 22 let in 25 let, ter sosedovo Tjašo, ki jih ima 18 let. Ti mladi trije ljudje me obkrožajo dosti tako, da vem delno kakšna so hotenja , nazori in pogledi o življenju. Kaj več pa ne.
Kadar sem v rojstnem mestu, se podam na obiske k sorodnikom in prijateljem.  Če, pogovor nanese na mlade ljudi, običajno poslušam le kritiko!
Povedo, kako so ponoči po zabavi ali kakšni tekmi razbijali kante za smeti, jih prevračali, da so polomili vse klopi v parku, kracali po fasadah, se tepli in kričali sredi noči, ležali na pločnikih pijani, se nesramno in razuzdano obnašali in še bi se našlo kaj.
  Tudi sama sem bila v kratkem priča - meni tujemu in žalostnemu prizoru.
Mladenka, rosnih dvajsetih let je obnemogla sredi mesta ob najbolj prometni ulici. Ob hiši, ki je poleg te ulice, se je usedla na pločnik, naslonila na zid da ni padla, vzela nahrbnik, iz njega potegnila iglo, se zabodla v roko. Trenutek za tem,  še steklenico in v dolgih požirkih pila vino. Se skobacala na vse štri, oprimajoč zidu in majavo odkorakala do mene. Me pričela nadlegovati, ker sem sedela v avtu na parkirišču malo stran in vse  to začudeno gledala. Ob spoznanju, da ne reagiram , je zibajoč odtavala stran.
Bila sem zelo žalostna, ko sem jo opazovala.Njen lep obraz, zanemarjeno oblečeno in dvakrat zadeto.
To sem videla prvič v življenju v mojem rojstnem mestu.
Teh prizorov sem bila vajena iz tujine iz velikih mest, ne pa v domačem kraju.
Bila sem na proslavi občinskega praznika mojega mesta. Tudi tukaj, so se mi ponujali prizori, ki so me dobesedno begali.
Velik oder, glasbeniki- znana pevka zabavne glasbe, okrog nepregledna množica mladine. Toda, ne le mladine, veliko, veliko je bilo otrok od 11 leta do 15 leta. Kje so mame in očetje? Da dovolijo ob pozni 23 uri, da ti otroci ponočujejo in drže v roki pločevinko piva.
    To je tista temna in grda plat, ki sem jo spoznala in jo pogosto slišim o mladini.
Nepopisno veselje, sem doživela, ko sva bila z partnerjem povabljena na valeto njegove vnukinje, v najino rojstno mesto.
Proslava je bila v največjem kulturnem centru, katerega premore najino, okrog dvajset tisoč veliko mesto.
  Presenečena, sem bila že nad udeležbo. Kulturna dvorana je pokala po šivih. Bila je nabito polna, z stojišči.
Valeto, so imeli trije razredi devetošolcev ene izmed štirih osnovnih šol, ki jih imamo.
   Otroci, torej ti mladi ljudje na pragu življenja, so pripravili bogat in pester kulturni program.
Videli smo moderne plese, videli skeče, poslušali  instrumentalne glasbenice, kako so igrale moderno glasbo na violinah, sišali recitale. Ves čas proslave je bila glavna in povezovalna nit, zgodbica o" manjkajočem koščku".
  Sporočilo, te zgode je bilo zelo poučno!
Kako celo življenje, strmimo za popolnostjo, toda vedno manjka "košček". Da ni dobro in popolno! Ta "košček" je zelo izmuzljiv in težko dosegljiv. Toda, ko pa le dobimo, ta košček, pa ugotovio, da to ni tista sreča o kateri smo sanjali! Sreča, je trud in strmljenje za ta košček.  Popolnosti ni!
  Najbolj sem bila  vesela, ko sem videla kolikšno število teh otrok se je vpisalo v "Zlato knjogo".
Enemu je celo šola podelila priznanje, za prizdevnost na vseh področjih.
   Lepo je bilo poslušati razlage za podelitev priznanj, ter posledično vpis v to knjigo "pridnosti".
Ne le, odličen uspeh posameznika, temveč njegovo sodelovanje na šolskih in obšolskih dejavnostih, od državnih tekmovanj o določenem znanju, do športnih dosežkov, do povezovalnih niti med sošolci, do pomoči slabšim, do spoštljivega odnosa do šolskega kolektiva , do poučevanj starejših na področju računalništva.
Lepo in prijetno je bilo vse to slišati in videti! Kako so v teh devetih letih iz malih nedobudnih otrok, postali mladi in pametni ljudje. Šola jim je dala dovolj znanja, da bodo lahko nadaljevali študij.
   Vsak izmed teh  učencev je imel vizijo o fakultetni izobrazbi- na različnih podrčjih.
Slišali smo, da želijo biti, piloti, inžinjeri, zdravniki, učitelji, računalničarji,umetniki......
 Bravo!!!
Torej le ni tako črno, kot je včasih videti in slišati!
 Imam upanje, da bodo nekoč, to velika in pomembna imena določene stroke.
Želim, da ne bi dajali tega znanja tujini, temveč da bi si našli delo doma!!!
Nana.