ponedeljek, 19. november 2012

MARTINOVANJE NA STUDENCU





V sosednji vasici, že trinajsto leto zapovrstjo vinogradniki iz našega okoliša organizirajo "Martinovanje".
  To je prireditev, ki medgeneracijsko povezuje ljudi. Od malih otrok osnovne šole,  mladincev in starejših vaščanov.Slavnostni govornik je bil,  župan Sevnice g. Srečko Ocvirk ,kateri je pohvalil to vrstno prireditev.

Prireditev zajema vse okoliške vasice, ki spadajo pod naš Krajevni urad. Letos je trajala kar tri dni.
Martinovanje je etnološki prikaz vinogradništva naših vaščanov danes in nekoč, ter velika kulturna prireditev.
 Posebnost prireditve je bila letos slikarska delavnica, v katero so bili vključeni najmljaši osnovnošolci z mentorji. Slikali so na temo vinogradništva in sicer z vinom. Ta tehnika risanja se imenuje "cvičkorel".
Risali so z vinom modra frankinja,  ter seveda z cvičkom. Nastalo je veliko zanimivih motivov iz področja vinogradništva.
Teh delavnic se je udeležila tudi trenutna "Cvičkova princesa", ki domuje ravno v sosednji vasici. Ter pridno pomagala najmljašim udeležencem pri ustvarjanju "umetnin". Otroci so imeli na voljo tudi glasbeno delavnico, na temo učenja diatonične harmonike, ki je neobhodno prisotna na takšnih prireditvah.
Osnovnošolčki, so tudi lepo zapeli par pesmic in poželi velik aplavz prisotnih. Vsa pohvala učiteljem podružnične šole Studenec, ki so tako lepo vključili mladež v praznovanje.
Prireditev je zajemala pester kulturni program, kot je  nastopanje zborov, ter ostalih pevskih skupin in plesnih skupin. Tudi iz Zasavja so bili pevci.
Saj te Dolenjske  kraje povezuje z Zasavjem dolgoletno  prijateljstvo. Veliko vaščanov je imelo delo in zaslužek ravno v Zasavju, da so lahko preživljali svoje družine. Ker tukaj ni bilo takrat delovnih mest. Revčina pa velika.
Nastopali so domači godci, z doma narejenimi instrumenti. Pele so ljudske pevke. Nastopal je zbor rogistov iz Trbovelj,  Koronke iz Sevnice,  Zverke iz Studenca,  mešani zbor iz Studenca, Boštanjski fantje in še in še. Program sta vodila in povezovala odlična Melanija Mlakar in predsednik društva vinogradnikov g. Matjaž Jakše. Vlogo sta opravila več, kot odlično!
Videti je bilo tudi nekaj plesnih nastopov. Odlično se je predstavila tudi izvrstna Natalija Hočevar na diatonični harmoniki.
Bila je tudi  opravljena ocenitev mošta in degustacija. Videli smo podelitev diplom- sovaščanom,  za odličnost posameznih vin. Mošt je bil tudi krščen, z blagoslovom domačega župnika. Bila je degustacija vina z priznanim sommelierjem v kleti odličnega gostišča JANC.
Drugi dan prireditve je bila etnološka povorka, ki je prikazovala dela in običaje na področju vinogradništva.
Od začetka vinogradništva na tem področju do današnjih časov. Saj tu domuje izvrsten cviček in frankinja.
Videli smo potek, ki je zajemal od zasaditev trte, do končnega pridelka , rujne kapljice, ki se je  rubinasto lesketala  v steklenicah.Vse je bilo nazorno prikazano na velikem sprevodu, ki se je odvijal na traktorjih z prikolicami.
Sodelovali so otroci, mladina, starejši,- preko sto članov je bilo soudeleženih pri tej povorki.
Za popestritev so poskrbele mažorete iz Sevnice in pihalna godba  iz Sevnice.
V tej prireditvi, so se tudi izkazale pridne roke" Aktiva žensk iz Studenca", ki so imele v dvorani Gasilskega doma Studenec razstavo na temo "Kruh in potica"! Razstava je bila obširna, prijetna na oko in po okusu odlična. Saj so raztavljene dobrote, kasneje poklanjale prisotnim na tej prireditvi.
Bila je tudi razstava in degustacija medu. Opažam, da je vsak dan več čebelarjev na našem področju, kar dokazuje, da se vinogradniki že zelo osveščeno obnašajo do škropljenja, ki je neškodljivo čebelam.
V večernih urah je bila pa zabava v ogrevanem šotoru z pevko Natalijo Vrboten.
Za dobro počutje obiskovalcev,  ki so bili množično prisotni  je skrbelo gostišče JANC. Katero je poznano po svoji odlični kulinariki in izvrstnimi demografskimi vini. Zabava je potekal pozno v noč.
Tretji dan Martinovanja je bil  organiziran pohod, z toplim obrokom, na cilju. Končalo se je z mašo za vse vinogradnike v vaški cerkvici na Sv. Primožu. Pohod je bil primeren za vse generacije.
Martinovanje na Studencu je prikaz, sodelovanja vseh generacij. Ter ohranjanje starih običajev vinogradnikov.
Obiskovalci pa potrjujejo z množično navzočnostjo da je prireditev zanimiva, za širši krog ljudi.
Nana

 .















sreda, 03. oktober 2012

GOBARJENJE

Oktober.
Zgodaj zjutraj, se plazijo meglice. Rosa prekriva rastlinje in trato.
Gledam po hiši.
Joj, okna bi bila potrebna čiščenja, saj je polno mušic, ko zori grozdje in sadje.
Klet, bi  rabila tudi, temeljite čistilne akcije pred zimo.
Njiva.
Na njej je še nekaj solate, radiča, zelja. Grah in špinača lepo rasteta. Pripravljena zemlja čaka na zadnje jesenske zasaditve.
Zimsko solato je treba še napikirati in razredčiti, da bo spomladi kmalu pridelek. Ivo ima nadvse rad čebulo. Prvič bom posadila v jeseni srebrnjak, ki me čaka. Tudi zimski česen je že doma, da ga posadim pred mrazom.
V našo deželico je prišel čas, ki ga imam vseskozi najrajši.
Jesen! Pomeni mi gibanje in uživanje v lepoti barv, ki se dnevno spreminjajo. Zame ni lepše umetnine, kot je narava. Videla sem že kar nekaj eminentnih razstav po svetu, gledala največje umetnike čopiča. Meni največji umetnik in mojster je narava. Je umetnik, brez konkurence!
Gozd v jeseni-" poezija". Barvni odtenki se prelivajo od živo rumene, do škrlatno rdeče in zamolklo rjavo-rumene.
Šumenje listja pod nogami in šelestenje listja na krošnjah dreves, frfotanje odpadlih listov po zraku- glasba ki boža ušesa.
Sence, se plazijo po gozdu. Sončni žarki uporno prodirajo, čez mogočne krošnje dreves na tla in osvetljujejo gozd. Lepota,  brez primere.
 To me vedno spomni na prepir, ki sva ga imela z svakom. Bili smo na ogledu velikanov inpresionizma. Svak je bil nad razstavo zelo navdušen. Tega ni mogel skriti. Kot vedno smo si izmenjali mnenja.
Tudi sama sem delila njegovo mnenje, toda z zaključkom da ni večjega umetnika zame kot je narava.
Bil je vidno razočaran.
   Vse to imam v mislih, ko kuham kosilo.
Sončni žarki, preženejo meglice.
Rosne kapljice, se posušijo.
Kosilo je skuhano. "Govnač"- po Gorenjsko. Presno zelje, krompirček in domača suha klobasa, ki se kuha v tej enolončnici. Obema tekne, ker imava rada.
Spijeva kavo.
Rečem: "Ivo, greš z menoj" ?
Začudeno me pogleda in odgovori. "Pa ja ne zopet v gobarjenje, saj si bila predvčerajšnim"!?
Pravi: "Ne, ker sem utrujen in križ me še kar boli"!
Celo dopoldne je grabil in čistil okolico in sem ga razumela.
Gobarjenje, to je strast! Tega nima v sebi.
Rečem:" Potem, pa pojdi malo počit"!
Jaz pa v trenutku pozabim na misli ob kuhanju kosila in delo, ki me upozarja naj ga postorim.
Vzamem, košaro, fotoaparat, notri dam domače jabolko palico za gobarjenje, mali nožek in grem.
Do gozda nimam daleč, saj praktično bivam poleg. Par minut hoda, da pridem na svoje "place".
Listje prijetno šelesti  pod nogami. Suhljad poka, če nerodno stopim nanjo. Sončni žarki mi osvetljujejo tla, da zagledam tisto rjavo glavico, ki se skriva pod listjem ali suhladjo.
Trenutek, ko ga ozrem, sem kot otrok. Otrok, ki dobi najljubšo slaščico.
  Sive niti v laseh, so že kar dobro vidne , kljub barvanju.
Gube na licu, brazdajo moj obraz. Korak, po večurnem delu, ni več lahak.
    Toda, veselje, ki ga čutim pri gobarjenju, se v vseh teh letih ni za kanček zmanjšalo.
Imam pa že celo letošnjo sezono v sebi grenak priokus. Pogrešam mojega kužka Brina, ki mi je 12 let delal družbo pri gobarjenju. Lansko pozno jesen ga je povozil avto.
Domov se vrnem po dobrih dveh urah. Košara je polna. Sivke, golobice, ajdovčki, gobani, kukmaki, celo nekaj lisičk sem še našla, brezovčki. Štorovke že kukajo izpod štorov, to bo naslednja bera.
Gobe očistim. Ivo že išče aparat, da bo vse to poslikal. Je mojster fotografiranja.
Nadenem si rokavice, vzamem malo motikico, čebulček in grem na njivo.
Pred mrakom je srebernjak posajen.
Ura je nekaj čaz deseto, ko končam z gobami. Nekaj sem jih dala na krušno peč sušit, mladi so šli za vlaganje, ostalo pa blanširam in dam v skrinjo.
Ko grem v rodno mesto jih nesem prjateljem in sorodnikom, ki niso gobarji, toda radi jih pa jedo.
Ajdovi žganci in juha iz posušenih jurčkov je moja specialiteta, ki jo rada ponudim obisku.
 Bom jutri delala ali gobarila ? tega, danes še ne vem.


Letošnja jesen je zelo radodarna za nas gobarje, naj jih bo še veliko!    
















petek, 15. junij 2012

MANJKAJOČI KOŠČEK - NEJI

Veselje, katerega čutim te dni, bi rada delila z "svetom".
  Ob prebiranju časopisov in revij, poslušanju ljudi o izgredih mladine, popivanju, neobrzdanem  vedenju, brezbrižnosti do okolice,do starieših ljudi, jemanju drog ....
Sem te dni doživela lepo in predvsem obetajočo, ter vzpodbudno predstavitev mladine.
     Ker, že vrsto let, ne živim več v mestu, marveč na podeželju, ne poznam več dobro mestnega življenja.
Sicer, se vračam v rojstni kraj velikokrat, toda to je le za kakšne dni . Tako, da sem ven iz mestnega utripa.Ne poznam trendov, ki ga krojijo.
Mladine ne poznam dodobra. Imam dva nečaka v starosti 22 let in 25 let, ter sosedovo Tjašo, ki jih ima 18 let. Ti mladi trije ljudje me obkrožajo dosti tako, da vem delno kakšna so hotenja , nazori in pogledi o življenju. Kaj več pa ne.
Kadar sem v rojstnem mestu, se podam na obiske k sorodnikom in prijateljem.  Če, pogovor nanese na mlade ljudi, običajno poslušam le kritiko!
Povedo, kako so ponoči po zabavi ali kakšni tekmi razbijali kante za smeti, jih prevračali, da so polomili vse klopi v parku, kracali po fasadah, se tepli in kričali sredi noči, ležali na pločnikih pijani, se nesramno in razuzdano obnašali in še bi se našlo kaj.
  Tudi sama sem bila v kratkem priča - meni tujemu in žalostnemu prizoru.
Mladenka, rosnih dvajsetih let je obnemogla sredi mesta ob najbolj prometni ulici. Ob hiši, ki je poleg te ulice, se je usedla na pločnik, naslonila na zid da ni padla, vzela nahrbnik, iz njega potegnila iglo, se zabodla v roko. Trenutek za tem,  še steklenico in v dolgih požirkih pila vino. Se skobacala na vse štri, oprimajoč zidu in majavo odkorakala do mene. Me pričela nadlegovati, ker sem sedela v avtu na parkirišču malo stran in vse  to začudeno gledala. Ob spoznanju, da ne reagiram , je zibajoč odtavala stran.
Bila sem zelo žalostna, ko sem jo opazovala.Njen lep obraz, zanemarjeno oblečeno in dvakrat zadeto.
To sem videla prvič v življenju v mojem rojstnem mestu.
Teh prizorov sem bila vajena iz tujine iz velikih mest, ne pa v domačem kraju.
Bila sem na proslavi občinskega praznika mojega mesta. Tudi tukaj, so se mi ponujali prizori, ki so me dobesedno begali.
Velik oder, glasbeniki- znana pevka zabavne glasbe, okrog nepregledna množica mladine. Toda, ne le mladine, veliko, veliko je bilo otrok od 11 leta do 15 leta. Kje so mame in očetje? Da dovolijo ob pozni 23 uri, da ti otroci ponočujejo in drže v roki pločevinko piva.
    To je tista temna in grda plat, ki sem jo spoznala in jo pogosto slišim o mladini.
Nepopisno veselje, sem doživela, ko sva bila z partnerjem povabljena na valeto njegove vnukinje, v najino rojstno mesto.
Proslava je bila v največjem kulturnem centru, katerega premore najino, okrog dvajset tisoč veliko mesto.
  Presenečena, sem bila že nad udeležbo. Kulturna dvorana je pokala po šivih. Bila je nabito polna, z stojišči.
Valeto, so imeli trije razredi devetošolcev ene izmed štirih osnovnih šol, ki jih imamo.
   Otroci, torej ti mladi ljudje na pragu življenja, so pripravili bogat in pester kulturni program.
Videli smo moderne plese, videli skeče, poslušali  instrumentalne glasbenice, kako so igrale moderno glasbo na violinah, sišali recitale. Ves čas proslave je bila glavna in povezovalna nit, zgodbica o" manjkajočem koščku".
  Sporočilo, te zgode je bilo zelo poučno!
Kako celo življenje, strmimo za popolnostjo, toda vedno manjka "košček". Da ni dobro in popolno! Ta "košček" je zelo izmuzljiv in težko dosegljiv. Toda, ko pa le dobimo, ta košček, pa ugotovio, da to ni tista sreča o kateri smo sanjali! Sreča, je trud in strmljenje za ta košček.  Popolnosti ni!
  Najbolj sem bila  vesela, ko sem videla kolikšno število teh otrok se je vpisalo v "Zlato knjogo".
Enemu je celo šola podelila priznanje, za prizdevnost na vseh področjih.
   Lepo je bilo poslušati razlage za podelitev priznanj, ter posledično vpis v to knjigo "pridnosti".
Ne le, odličen uspeh posameznika, temveč njegovo sodelovanje na šolskih in obšolskih dejavnostih, od državnih tekmovanj o določenem znanju, do športnih dosežkov, do povezovalnih niti med sošolci, do pomoči slabšim, do spoštljivega odnosa do šolskega kolektiva , do poučevanj starejših na področju računalništva.
Lepo in prijetno je bilo vse to slišati in videti! Kako so v teh devetih letih iz malih nedobudnih otrok, postali mladi in pametni ljudje. Šola jim je dala dovolj znanja, da bodo lahko nadaljevali študij.
   Vsak izmed teh  učencev je imel vizijo o fakultetni izobrazbi- na različnih podrčjih.
Slišali smo, da želijo biti, piloti, inžinjeri, zdravniki, učitelji, računalničarji,umetniki......
 Bravo!!!
Torej le ni tako črno, kot je včasih videti in slišati!
 Imam upanje, da bodo nekoč, to velika in pomembna imena določene stroke.
Želim, da ne bi dajali tega znanja tujini, temveč da bi si našli delo doma!!!
Nana.