sreda, 28. april 2010

Velikonočna goba



Velika noč!
Prazniki, ki sem jih imela vedno najrajši. Lahko rečem, da bolj, kot božično novoletne, verjetno zato, ker je moja pokojna mami, tudi imela najrajši Veliko noč. In to ljubezen prenesla na nas otroke. Tako si razlagam, ker drugega razloga ne morem navesti. Gotovo!
Tudi letos, sem imela pred prazniki - posebno stanje. Prvo generalno čiščenje po celi hiši, kar pomeni od stropa do tal,  vse prijeti v roke pomiti, vsak kos posebej, umiti okna zamenjati zavese, preobleči na novo vso posteljnino, oprati  perilo, skratka, kot če bi človek belil stanovanje. To traja par dni , da postorim-seveda z pomočjo moža. Vsak dan  sproti pospravljam, toda generalne delam za praznike.
Kljub boleči roki -( natrgana ramenska mišica, katera se zdravi leto in več) sem napekla peciva, potici - orehovo in pehtranovo, naredila odličen ajdov kruh z orehi, skuhala domači prekajeni vratnik in klobase. Mož mi je šel v sadovnjak izkopat hren, mi ga naribal, pobarvala sva jajca. Skratka vse sva pripravila, tako kot, to delam odkar sem odšla od staršev na svoje.  Naredim hren z jabolki in hren z smetano- kot nekoč mami. Na izbiro obisku.
Ob sobotah imamo v vaški cerkvi "žegnanje"- pride župnik iz sosednje vasi in naredi lep nagovor in blagoslovi  dobrote, ki so pod prekrasnimi prti običajno vezenimi - v košarah. Ter faranom zaželi blagoslovljene in lepe praznike.

K temu obredu gre vedno mož. V košaro mu poleg naštetega, dodam še malo stekleničko najinega cvička in šopek prvih spomladanskih cvetlic.
In posebno posodico, da mi domov prinese "žegnano" vodo.  Tukaj na vasi je tak običaj, da jo doma hranimo do naslednje Velike noči. Za varovanje doma, pred nesrečo.
Vse je bilo tako, kot je že vsa leta odkar stanujem na vasi.
Samo?!
Prvič odkar je moj dom na vasi, niso vaški fantje prinesli "žegnane" gobe.
To storijo mladi fantje iz vasi, ki gredo k prvi maši in tam se jim prižge goba in jo župnik blagoslovi, nato to gorečo gobo   nosijo od hiše do hiše.
Košček tleče in kadeče  gobe odrežejo in vržejo v kurišče pri hiši.  Naj si bo to, krušna peč ali štedilnik na drva. To prinaša kmetiji in hiši blagostanje in srečo. V zahvalo jim daš, kakšno dobroto ali nekaj drobiža.
Ter, seveda ti  fanta zaželita lepe praznike. Običajno prideta dva, redkoma trije.
Toda letos smo jih čakali  zaman ves dan. Se pogovarjali  po telefonu in eden drugega spraševali, če so že prišli.
Čez teden dni, smo izvedeli, da ni fantov, ker so vsi študentje- nadomestila pa niso našli.
Nedeljsko zajtrk, je pa tisti svečan obred, ko pride običajno sestra z družino in na mizi se bohotijo vse dobrote, čas pa teče ob prijetnem klepetu in razposajenem smehu nečakov.
Upam, da mi bo varovala hišo blagoslovljena voda enako močno, kot mi jo je vsa leta "žegnana" goba.
Drugo leto, pa zopet po ustaljen redu.

Res je veliko za postorit, toda tisto prijetno vzdušje in druženje odtehta vse delo.
Nana.























nedelja, 18. april 2010

Dan z veliko začetnico



V današnjem času, žal človek  malokdaj oziroma poredkoma še sliši nekaj dobrega in pozitivnega.
Od povsod nas "bombandirajo" z slabimi, žalostnimi, šokantnimi, tragičnimi novicami. Naj bo to, radijski program,televizijski program, ali  če odpreš časopis.

V časopisu bereš o škandalih, korupciji, gospodarski krizi, brezposelnosti -, katera se iz dneva v dan povečuje , ljudeh, ki žive na robu eksistence, stečajih nekoč priznanih in renomiranih  podjetjih- katera so dajala kruh generacijam, nerazumljenih dejanj obupanih ljudi in kriminalu, zasvojenosti mladih ljudi in še in še...
   Gledaš poročila na TV in vidiš kako celotna država žaluje za svojim tragično preminulem vodstvu  in številnimi strokovnjaki - ki, so se ponesrečili v letalski nesreči. Prava tragedija za družine, državo, svet.Toliko pomembnih strokovnjakov umre v eni letalski nesreči.
Z zaskrbljenostjo poslušaš strokovnjake o posledicah izbruha vulkana in pepela, ki ga zračni tokovi nosijo po svetu. Se sprašuješ, kaj bo to pomenilo za floro in favno na zemlji. Kaj, bo to pomenilo za gospodarstvo.
Razmišljaš, kolikim ljudem se kroji usoda. Pa o ljudeh, ki že nekaj dni čakajo na letališčih, da se bo sprostil ohromljeni zračni promet.
In ob tem se zavedaš, kako nemočni smo ljudje ob primerjavi z naravo in njenimi silami.
Ko narava, pokaže svojo moč in "zobe" - so posledice strahotne.
Komaj si oddahneš od šoka, ki ga doživljaš, ko gledaš strahotne posledice potresa v določeni državi- že se tresejo tla na drugem koncu zemlje.Običajno se to dogaja najrevnejšim ljudem. Potres in cunami jim vzameta še tisto malo, kar imajo.Celo življenje živijo v bedi in revščini. Nimajo, vode, ne hrane, ne zdravstvene oskrbe,svojega štedilnika svoje postelje. Običajno izgube najdražje, sami postanejo invalidi. Groza brez primere.
Pri vseh teh strahotah, katere žal moramo dnevno poslušat, se je pa zgodilo nekaj pomembnega in pozitivnega.
Počutim se skoraj tako, kot tisti dan - ko se je osamosvojila Slovenija. Mislim, da je bil včeraj "Velik dan".
Imam občutek pripadnosti in veselja.
Na tisoče ljudi je včeraj pokazalo svojo pripadnost domovini. Kar je pa še pomembneje, da se zaveda tolikšna množica naših ljudi:" Kako pomembna je neokrnjena in čista narava"!
   Nepregledna množica ljudi je sodelovalo pri čistilni akciji "Očistimo Slovenijo"!Bili so kmetje, delavci, vojska, šole, pomembna imena iz političnega in kulturnega življenja, koliko mladine, organizacij, društev .....
Res, vzpodbuden in lep dan je bil 17.4.2010!
Sama, se že vrsto let trudim živeti v sožitju z naravo - katera je največja ljubezen mojega življenja. Sem zelo vesela in srečna, da se toliko ljudi zaveda pomembnosti čistega okolja.
Kvaliteta tega, je odvisna za naše zdravje, blaginjo in zanamce.
Seveda, sem tudi sama in mož, z sosedi in mladimi iz vasi sodelovala pri tej akciji. Očistili smo bližnjo in daljno okolico.Še visoko noseča,- ekološko osveščena soseda je sodelovala. Po akciji smo imeli prijetno druženje.
Včeraj je bil dan z veliko začetnico za Slovenijo.

Ko bi le bilo še več, tako lepih in pozitivnih dni.
Nana























torek, 13. april 2010

Brez "muje", Se še čevelj ne obuje!



Pomlad, je čas katerega ima veliko ljudi najrajši, vse je v brstenju in cvetenju - narava drhti od želje po življenju.
   Lepa je dežela, ko stopi čez široka za njo odprta vrata.

Toda, to je čas za ljudi, ki imajo svojo zaplato zemlje, čas velikih naporov in skrbi. Posebno za prave kmete z več hektarji zemlje in polnim hlevom živine. Kar seveda jaz nisem.
Saj je od spomladanskega opravila, odvisna jesenska bera pridelka.Seveda, je pomemben, danes še kako - pomemben koordinator  je postalo vreme. Kar se spomnim, še nisem v marcu ali aprilu doživela točo. Letos je bila že dvakrat-ne hudo, toda bila je. Kar me pa navdaja z veliko skrbjo, kako bo letošnje leto vreme krojilo našo usodo. Od njega je odvisna količina in kvaliteta pridelka. Seveda pa tudi delo in skrbi.
Spomladi   je povsod delo, kamor se obrneš.
Potrebno je  narediti spomladansko rez na sadju. Odrezati nepotrebne veje in usmeriti pravilno rast, vse velike rane od rezi zamazati z cepilno smolo, da ne pride do okužbe.
V vinogradu vsako rozgo pogledati in pretehtati, kje bo letošnji pridelek in kje naslednje leto. Vse odvečno porezati, pregledati količke, po potrebi zamenjati, žico napeti in privezati trs.
Celotno parcelo pograbiti in počistiti vej, ki so nastale ob rezi.
Njiva, spokojna čaka, da bo sprejela semena in sadike, ter postala lepa z pisanimi gredicami raznih povrtnin in zelenjave, ki tekmujejo katera bo lepša .
Rožne gredice, katere se ponašajo z obilnim cvetenjem in omamnim vonjem - prosijo za ureditev.
Grmičevje, tudi zahteva spomladansko rez.
Kamor koli se ozrem, povsod nekaj čaka da postorim, je kar naporen tale spomladanski čas- ker je naenkrat preveč dela. Toda, ko se zvečer uležem vsa utrujena, sem zadovoljna da sem delo naredila.
Z vsakim dnem, je več postorjenega. Še malo pa bo glavnina za nama.
Potem bodo pa nastopili bolj mirni in manj naporni dnevi.
Nastopil bo čas, ko bom uživala ob pogledih na vse življenje, ki se bo porajalo iz tega truda.Vse to garanje ti poplača občudovanje rasti pridelka, dehtenje cvetja okrog hiše, žgolenje ptic...
In nepopisno zadovoljstvo, ko stopiš do drevesa in si utrgaš slastno in sočno breskev- ter jo poješ ob drevesu, po potrebi še eno in eno....
Nana