ponedeljek, 17. maj 2010

Polnjenje izpraznjenih baterij



Ker preživljam težke trenutke, ki me zelo izčrpavajo, si moram najti način, da si napolnim baterije.
Samo delo na parceli me običajno vedno pomirja in veseli. Toda, v tem stanju je to premalo!.
Ker, sem velik ljubitelj narave in cvetja se mi je utrnila misel, da bi si šla, ogledat rastišče divjega rumenega sleča-" azelea pontica."
Vsa leta povezanosti z Dolenjsko, mi ni uspelo poiskati to lepo rastlino. Nihče v vasi mi ni znal povedati, kje  točno je. Vedeli so samo približno. Sama si pa nisem upala na raziskovanje. Pokrajina je velika, polno gričev in vasi, nemogoče, da tujec to najde, brez predhodne informacije kraja samega. Ker sem priseljenka, premalo poznam oddaljene vasi in zaselke.


Sedaj je  ravno čas cvetenja azelej in rododendronov. Kraljev in kraljic grmovnic!
Spomnila sem se Romane, ki je pohodnik in velik planinec, tedensko gre običajno na dva pohoda, da jo poprosim, če me odpelje tja.
Poleg tega, je  domačinka in pozna te kraje, kot lasten žep.
Pokličem jo sredi tedna in ji povem za mojo prošnjo. Brez oklevanja, je prilagodila svoje obveznosti in sva se zmenili, da greva v nedeljo - po kosilu.
Dan dogovarjanja, je bil lep sončen dan.
V nedeljo, je pa celo dopoldne lilo, kot iz škafa.
Toda kljub dežju, tudi za trenutek nisem pomislila, da ne bi odšla.
V času najinega prijateljevanja, sem spoznala, da njena beseda ima" težo".
Za njo je dana beseda- obljuba "zakon"!.
Poleg tega,  pa primeren sogovornik. Ljubezniva, nevsiljiva, dober poslušalec in svetovalec, odličen pripovedovalec. Seveda, saj je pedagog.
Ravno to, kar rabim v dani situaciji!
Na start, sva prišli, obe nekaj minut preje, kot se spodobi za zreli osebi.
Nasmeh je bil širok , ko me uzre. Pogleda mi obutev in reče:" Seveda, saj si človek narave in veš, kaj je primerna obutev"! Visoki nepremočljivi čevlji.
Peljeva se po strmi poti čez naselje in vasice do rastišča divjega  rumenega sleča. V Sloveniji sta dva kraja, kjer raste ta čudovita rastlina. Z imenom azelea pontica.
Dež neusmiljeno pada.
Avto parkiram ob gozdu. Aparat,  dežnik in greva!
Pot je steza, ki se vije čez gozd. Tla so spolzka in nevarna. Imaš dvojno delo, paziš kako hodiš in odrivaš
mokre veje, ki te šibijo v obraz.
Po nekaj minutah hoje po tej poraščeni stezi, ugledam grme- oranžno rumene barve, ki se bohotijo sredi gozdne jase. Srce mi drhti od veselja, da sem končno videla to prelepo rastlino v naravnem okolju v vsej svoji veličini.
Rastišče je presenetljivo veliko. Porazdeljeno v tri formacije, ki tvorijo celoto z mogočnimi drevesi, ki ga obdajajo. Drevesa, stojijo okrog in okrog, kot stražarji.
Bila, sem zelo vesela, ker sem videla polno malih grmičkov, ki bodo čez leto, dve, zacveteli. Videti je, da so idealni pogoji za to rastlino. Saj so tla prekrita z novimi grmi.
Poleg tega, sem  opazila, da ni nobenega vandalizma in poškodovanih rastlin. Nič polomljenega, nič poteptanega! Vidi se, da ljubitelji te rastline imajo spoštljiv odnos, do tega rastišča. Kar je tudi še kako prav, da bo ta, redka rastlina še naprej razveseljevala sladokusce.
In vesela sem bila, da kljub dežju, katerega je le pregnalo sonce, nisva bili edini na tem "svetem kraju".

Da, ne bi bilo najinega druženja prekmalu konec, sva se podali na dolg sprehod po okoliških gričih.
Uživali v prekrasni naravi in prijetnem klepetu.
Nabrala sem si nekaj zelišč, za zeliščni liker- katerega sama pripravim iz 45 zelišč.
 Ter,  natrgali prekrasen šopek travniškega cvetja.
Moje baterije so bile napolnjene do kraja! Zadovoljstvo, obojestransko!

Obljubiva si, da ponoviva izlet, na drugo destinacijo - seveda, ko bodo baterije zopet prazne.
Nana






















petek, 07. maj 2010

Telefonski klic



"Velikonočni prazniki so bili letos dolgi, ker je bil še ponedeljek dela prost dan.
Toda za naju, predolgi.
V nedeljo popoldne, mi pravi mož da ima bolečine v želodcu. Je človek, ki nikoli ne tarna zaradi bolečin. Izjemoma zaradi hude poškodbe narta, da težko hodi po hribu, posebno takrat, kadar ima parcelo za pokosit. Ali, ko pride termin za škropljenje vinograda. Takrat je potrebno kar veliko hodit gor in dol in sem in tja.


Gleženj,  si je poškodoval pred osmimi leti, ko mu je težak betonski steber zdrobil kosti in vezi. Kadar je utrujen, se vidi, kot bi malo šepal. In spomnim se, da je enkrat imel išias. 14 dni  je bilo zelo hudo, da je moral po injekcije hodit. Sicer v vseh letih najinega skupnega življenja, ni nikdar potožil, da ga kaj boli. Bili so dnevi, ko se mu ni ljubilo delat, posebno pri polni luni je bil siten- drugače je bil vitalen in deloven.
Kljub obilici dela z najino parcelo, ki meri pol hektarja in je vse v bregu, ter se obdeluje ročno, je še sosedom priskočil na pomoč, če je bilo potrebno.
Nedelja, je bila  v znamenju ležanja in pitja čaja, tako da so bili prazniki, kar pokvarjeni. V ponedeljek se je bolečina kar postopno oglašala. Nekaj časa je bilo dobro, pa zopet bolečinski krči.
Zaradi praznikov nisva šla do zdravnika.
V torek je imel  dogovorjeno pri svoji osebni zdravnici da dvigne napotnico, ker je imel menjavo leče pri specialistu. Pa  tableta, ki jih mora jemati zaradi povišanega pritiska, mu je primanjkovalo.To je starostno.
Zdravnika, še ima v najinem rodnem mestu. Mestu, kjer sva si oba zaslužila pokojnine in kjer naju čaka stanovanje, ko ne bova mogla več tukaj na parceli delat ali bila bolna.
Kadar gre v mesto, ga moram peljati jaz. Izpit za avto sva delala skupaj, ko sem bila stara 26 let, toda mož že dolgo ne vozi več. Nikoli ,z razliko od drugih moških ni  rad vozil ali se ponašal z dobrim avtom.
Nasprotje od mene. Bila sem šofer za žensko drzen in pogumen. Tako, da sem se hotela prijaviti na dirke.
Ni bilo ceste ali letnega časa, ki bi me omejeval. Sredi zime sem vozila po visokih planinah nad mestom kot za šalo
. Bila sem  sopotnik v  treh nesrečah. V enem primeru sem poletela čez sprednjo šipo 7 m od avta na asfalt. Bila par mesecev neprepoznavna. Potem direktni trk v traktor- sopotnik zadaj. .V enem primeru je šel pa džip, na gozdni poti nad mojim vaškim domom  vame, takrat sem vozila jaz. Fantu se je mudilo, po opravljenem delu domov.Namreč bil je službeno pri moji sosedi. Priklop elektrike.  Pri ocenjevanju nezgode je bilo vprašanje,če je smiselno še popravit moj avto.
Danes vozim, toda neizmerno se bojim hitrosti.

Zjutraj peljem moža na železniško postajo in mu dopovedujem, da mora povedati zdravnici za bolečine in zahtevati ultra zvok trebuha, oziroma da mora zdravnica ukrepati. Ne, da ga odpravi z tableti. Ponudim se da grem z njim, toda odkloni, ker ve, da je polno dela okrog hiše. Poleg tega imava pa angleškega koker španjela, kateri gre vedno in povsod z nama. Če greš  k zdravniku je pa nerodno imeti še psa s seboj. Tako, da sva prakticirala, da je bil  eden vedno doma z njim. Oziroma vzameva ga, če greva po kratkotrajnih nakupih in opravkih, pridno počaka v avtu. Seveda ne poleti, ko je vročina.Takrat, sta mož in kuža običajno doma in sama vse urejam.

Kot sem dejala, moj mož je tih in redkobeseden človek, ki nikoli ni silil v ospredje.Če je bila situacija neugodna, se je raje umaknil, kot da bi se prerekal.
Velikokrat, sem razmišljala, kako je v službi.  Bil je predpostavljen- če je tako mil in tih..
Ko se posloviva na peronu, mi pravi da bo kmalu nazaj, če se bo dalo do kosila.
Kosilo imava običajno, odkar sva v pokoju ob 13 uri. Ura se je že bližala času kosila , postajam nemirna in se sprašujem kje hodi.
Končno telefonski klic. Kliče me svakinja,  da je mož  pri bratu in tam bil na kosilu. Mobitela noče jemati s seboj!. Da mi k slušalki moža in pove, da bo prespal v stanovanju.  Mora na gastroskopijo naslednji dan -navsezgodaj.
Vprašam kaj pravi zdravnica za bolečine in pove, da je prezgodaj govoriti o vzroku, ker ni še slikanja. Na podlagi preiskave, bodo ugotovili zakaj bolečina.
Zaželim ,da bo preiskava neboleča in uspešna.
Dan mineva ob delu , še enkrat se slišiva zvečer." Jutri pa pridem gotovo do kosila."
Rečeno storjeno.- drugi dan je bil že ob 11 na postaji.
Ko se pozdraviva, opazim da ni tako, kot bi moralo biti." Veš, moram v petek nazaj, na slikanje  "!
"Nazaj? Zakaj nazaj?"Mož:" Specialist me ni mogel uspešno slikati. Slike niso dobre, zaradi hrane v želodcu moram se postiti kak dan." Nihče mu ni povedal.
V petek,  želim oditi z njim, da bi ga peljala , ker je 60 km od nas . Odkloni:" Grem raje na vlak, boš prišla pome. Ker ne moreva zaradi obilice dela, ki je sedaj biti odsotna oba"! To je res.
Vrnil se je kmalu, ter pove da je slikanje bilo uspešno. Tako da sva imela skupaj kosilo.Pričela sva z običajnimi pogovori.
Po kosili mi reče:"Na izvide bom moral čakati par dni, v primeru da bi bilo kaj narobe, sem pustil telefon in me bodo poklicali, imam tableta, ki mi bodo pomagale, da me ne bo več bolelo"!Dnevi so nama tekli po ustaljenem redu teden dni. Delo na njivi, pa na vrtu, v hiši....
 Mož je bil utrujen, ker sva urejala vrt in je šel počivat. Po kosilu. Jaz za računalnikom. Telefon!
Neznani glas:" Lahko dobim gospoda...tukaj zdravnica, ki mu je opravila preiskavo..........
Tisti trenutek se je pričela Kalvarija!


Moje življenje se mi ruši, vsak dan, vsako uro, vsako minuto -diham težko!
Nana.






















sreda, 28. april 2010

Velikonočna goba



Velika noč!
Prazniki, ki sem jih imela vedno najrajši. Lahko rečem, da bolj, kot božično novoletne, verjetno zato, ker je moja pokojna mami, tudi imela najrajši Veliko noč. In to ljubezen prenesla na nas otroke. Tako si razlagam, ker drugega razloga ne morem navesti. Gotovo!
Tudi letos, sem imela pred prazniki - posebno stanje. Prvo generalno čiščenje po celi hiši, kar pomeni od stropa do tal,  vse prijeti v roke pomiti, vsak kos posebej, umiti okna zamenjati zavese, preobleči na novo vso posteljnino, oprati  perilo, skratka, kot če bi človek belil stanovanje. To traja par dni , da postorim-seveda z pomočjo moža. Vsak dan  sproti pospravljam, toda generalne delam za praznike.
Kljub boleči roki -( natrgana ramenska mišica, katera se zdravi leto in več) sem napekla peciva, potici - orehovo in pehtranovo, naredila odličen ajdov kruh z orehi, skuhala domači prekajeni vratnik in klobase. Mož mi je šel v sadovnjak izkopat hren, mi ga naribal, pobarvala sva jajca. Skratka vse sva pripravila, tako kot, to delam odkar sem odšla od staršev na svoje.  Naredim hren z jabolki in hren z smetano- kot nekoč mami. Na izbiro obisku.
Ob sobotah imamo v vaški cerkvi "žegnanje"- pride župnik iz sosednje vasi in naredi lep nagovor in blagoslovi  dobrote, ki so pod prekrasnimi prti običajno vezenimi - v košarah. Ter faranom zaželi blagoslovljene in lepe praznike.

K temu obredu gre vedno mož. V košaro mu poleg naštetega, dodam še malo stekleničko najinega cvička in šopek prvih spomladanskih cvetlic.
In posebno posodico, da mi domov prinese "žegnano" vodo.  Tukaj na vasi je tak običaj, da jo doma hranimo do naslednje Velike noči. Za varovanje doma, pred nesrečo.
Vse je bilo tako, kot je že vsa leta odkar stanujem na vasi.
Samo?!
Prvič odkar je moj dom na vasi, niso vaški fantje prinesli "žegnane" gobe.
To storijo mladi fantje iz vasi, ki gredo k prvi maši in tam se jim prižge goba in jo župnik blagoslovi, nato to gorečo gobo   nosijo od hiše do hiše.
Košček tleče in kadeče  gobe odrežejo in vržejo v kurišče pri hiši.  Naj si bo to, krušna peč ali štedilnik na drva. To prinaša kmetiji in hiši blagostanje in srečo. V zahvalo jim daš, kakšno dobroto ali nekaj drobiža.
Ter, seveda ti  fanta zaželita lepe praznike. Običajno prideta dva, redkoma trije.
Toda letos smo jih čakali  zaman ves dan. Se pogovarjali  po telefonu in eden drugega spraševali, če so že prišli.
Čez teden dni, smo izvedeli, da ni fantov, ker so vsi študentje- nadomestila pa niso našli.
Nedeljsko zajtrk, je pa tisti svečan obred, ko pride običajno sestra z družino in na mizi se bohotijo vse dobrote, čas pa teče ob prijetnem klepetu in razposajenem smehu nečakov.
Upam, da mi bo varovala hišo blagoslovljena voda enako močno, kot mi jo je vsa leta "žegnana" goba.
Drugo leto, pa zopet po ustaljen redu.

Res je veliko za postorit, toda tisto prijetno vzdušje in druženje odtehta vse delo.
Nana.























nedelja, 18. april 2010

Dan z veliko začetnico



V današnjem času, žal človek  malokdaj oziroma poredkoma še sliši nekaj dobrega in pozitivnega.
Od povsod nas "bombandirajo" z slabimi, žalostnimi, šokantnimi, tragičnimi novicami. Naj bo to, radijski program,televizijski program, ali  če odpreš časopis.

V časopisu bereš o škandalih, korupciji, gospodarski krizi, brezposelnosti -, katera se iz dneva v dan povečuje , ljudeh, ki žive na robu eksistence, stečajih nekoč priznanih in renomiranih  podjetjih- katera so dajala kruh generacijam, nerazumljenih dejanj obupanih ljudi in kriminalu, zasvojenosti mladih ljudi in še in še...
   Gledaš poročila na TV in vidiš kako celotna država žaluje za svojim tragično preminulem vodstvu  in številnimi strokovnjaki - ki, so se ponesrečili v letalski nesreči. Prava tragedija za družine, državo, svet.Toliko pomembnih strokovnjakov umre v eni letalski nesreči.
Z zaskrbljenostjo poslušaš strokovnjake o posledicah izbruha vulkana in pepela, ki ga zračni tokovi nosijo po svetu. Se sprašuješ, kaj bo to pomenilo za floro in favno na zemlji. Kaj, bo to pomenilo za gospodarstvo.
Razmišljaš, kolikim ljudem se kroji usoda. Pa o ljudeh, ki že nekaj dni čakajo na letališčih, da se bo sprostil ohromljeni zračni promet.
In ob tem se zavedaš, kako nemočni smo ljudje ob primerjavi z naravo in njenimi silami.
Ko narava, pokaže svojo moč in "zobe" - so posledice strahotne.
Komaj si oddahneš od šoka, ki ga doživljaš, ko gledaš strahotne posledice potresa v določeni državi- že se tresejo tla na drugem koncu zemlje.Običajno se to dogaja najrevnejšim ljudem. Potres in cunami jim vzameta še tisto malo, kar imajo.Celo življenje živijo v bedi in revščini. Nimajo, vode, ne hrane, ne zdravstvene oskrbe,svojega štedilnika svoje postelje. Običajno izgube najdražje, sami postanejo invalidi. Groza brez primere.
Pri vseh teh strahotah, katere žal moramo dnevno poslušat, se je pa zgodilo nekaj pomembnega in pozitivnega.
Počutim se skoraj tako, kot tisti dan - ko se je osamosvojila Slovenija. Mislim, da je bil včeraj "Velik dan".
Imam občutek pripadnosti in veselja.
Na tisoče ljudi je včeraj pokazalo svojo pripadnost domovini. Kar je pa še pomembneje, da se zaveda tolikšna množica naših ljudi:" Kako pomembna je neokrnjena in čista narava"!
   Nepregledna množica ljudi je sodelovalo pri čistilni akciji "Očistimo Slovenijo"!Bili so kmetje, delavci, vojska, šole, pomembna imena iz političnega in kulturnega življenja, koliko mladine, organizacij, društev .....
Res, vzpodbuden in lep dan je bil 17.4.2010!
Sama, se že vrsto let trudim živeti v sožitju z naravo - katera je največja ljubezen mojega življenja. Sem zelo vesela in srečna, da se toliko ljudi zaveda pomembnosti čistega okolja.
Kvaliteta tega, je odvisna za naše zdravje, blaginjo in zanamce.
Seveda, sem tudi sama in mož, z sosedi in mladimi iz vasi sodelovala pri tej akciji. Očistili smo bližnjo in daljno okolico.Še visoko noseča,- ekološko osveščena soseda je sodelovala. Po akciji smo imeli prijetno druženje.
Včeraj je bil dan z veliko začetnico za Slovenijo.

Ko bi le bilo še več, tako lepih in pozitivnih dni.
Nana























torek, 13. april 2010

Brez "muje", Se še čevelj ne obuje!



Pomlad, je čas katerega ima veliko ljudi najrajši, vse je v brstenju in cvetenju - narava drhti od želje po življenju.
   Lepa je dežela, ko stopi čez široka za njo odprta vrata.

Toda, to je čas za ljudi, ki imajo svojo zaplato zemlje, čas velikih naporov in skrbi. Posebno za prave kmete z več hektarji zemlje in polnim hlevom živine. Kar seveda jaz nisem.
Saj je od spomladanskega opravila, odvisna jesenska bera pridelka.Seveda, je pomemben, danes še kako - pomemben koordinator  je postalo vreme. Kar se spomnim, še nisem v marcu ali aprilu doživela točo. Letos je bila že dvakrat-ne hudo, toda bila je. Kar me pa navdaja z veliko skrbjo, kako bo letošnje leto vreme krojilo našo usodo. Od njega je odvisna količina in kvaliteta pridelka. Seveda pa tudi delo in skrbi.
Spomladi   je povsod delo, kamor se obrneš.
Potrebno je  narediti spomladansko rez na sadju. Odrezati nepotrebne veje in usmeriti pravilno rast, vse velike rane od rezi zamazati z cepilno smolo, da ne pride do okužbe.
V vinogradu vsako rozgo pogledati in pretehtati, kje bo letošnji pridelek in kje naslednje leto. Vse odvečno porezati, pregledati količke, po potrebi zamenjati, žico napeti in privezati trs.
Celotno parcelo pograbiti in počistiti vej, ki so nastale ob rezi.
Njiva, spokojna čaka, da bo sprejela semena in sadike, ter postala lepa z pisanimi gredicami raznih povrtnin in zelenjave, ki tekmujejo katera bo lepša .
Rožne gredice, katere se ponašajo z obilnim cvetenjem in omamnim vonjem - prosijo za ureditev.
Grmičevje, tudi zahteva spomladansko rez.
Kamor koli se ozrem, povsod nekaj čaka da postorim, je kar naporen tale spomladanski čas- ker je naenkrat preveč dela. Toda, ko se zvečer uležem vsa utrujena, sem zadovoljna da sem delo naredila.
Z vsakim dnem, je več postorjenega. Še malo pa bo glavnina za nama.
Potem bodo pa nastopili bolj mirni in manj naporni dnevi.
Nastopil bo čas, ko bom uživala ob pogledih na vse življenje, ki se bo porajalo iz tega truda.Vse to garanje ti poplača občudovanje rasti pridelka, dehtenje cvetja okrog hiše, žgolenje ptic...
In nepopisno zadovoljstvo, ko stopiš do drevesa in si utrgaš slastno in sočno breskev- ter jo poješ ob drevesu, po potrebi še eno in eno....
Nana