ponedeljek, 17. maj 2010

Polnjenje izpraznjenih baterij



Ker preživljam težke trenutke, ki me zelo izčrpavajo, si moram najti način, da si napolnim baterije.
Samo delo na parceli me običajno vedno pomirja in veseli. Toda, v tem stanju je to premalo!.
Ker, sem velik ljubitelj narave in cvetja se mi je utrnila misel, da bi si šla, ogledat rastišče divjega rumenega sleča-" azelea pontica."
Vsa leta povezanosti z Dolenjsko, mi ni uspelo poiskati to lepo rastlino. Nihče v vasi mi ni znal povedati, kje  točno je. Vedeli so samo približno. Sama si pa nisem upala na raziskovanje. Pokrajina je velika, polno gričev in vasi, nemogoče, da tujec to najde, brez predhodne informacije kraja samega. Ker sem priseljenka, premalo poznam oddaljene vasi in zaselke.


Sedaj je  ravno čas cvetenja azelej in rododendronov. Kraljev in kraljic grmovnic!
Spomnila sem se Romane, ki je pohodnik in velik planinec, tedensko gre običajno na dva pohoda, da jo poprosim, če me odpelje tja.
Poleg tega, je  domačinka in pozna te kraje, kot lasten žep.
Pokličem jo sredi tedna in ji povem za mojo prošnjo. Brez oklevanja, je prilagodila svoje obveznosti in sva se zmenili, da greva v nedeljo - po kosilu.
Dan dogovarjanja, je bil lep sončen dan.
V nedeljo, je pa celo dopoldne lilo, kot iz škafa.
Toda kljub dežju, tudi za trenutek nisem pomislila, da ne bi odšla.
V času najinega prijateljevanja, sem spoznala, da njena beseda ima" težo".
Za njo je dana beseda- obljuba "zakon"!.
Poleg tega,  pa primeren sogovornik. Ljubezniva, nevsiljiva, dober poslušalec in svetovalec, odličen pripovedovalec. Seveda, saj je pedagog.
Ravno to, kar rabim v dani situaciji!
Na start, sva prišli, obe nekaj minut preje, kot se spodobi za zreli osebi.
Nasmeh je bil širok , ko me uzre. Pogleda mi obutev in reče:" Seveda, saj si človek narave in veš, kaj je primerna obutev"! Visoki nepremočljivi čevlji.
Peljeva se po strmi poti čez naselje in vasice do rastišča divjega  rumenega sleča. V Sloveniji sta dva kraja, kjer raste ta čudovita rastlina. Z imenom azelea pontica.
Dež neusmiljeno pada.
Avto parkiram ob gozdu. Aparat,  dežnik in greva!
Pot je steza, ki se vije čez gozd. Tla so spolzka in nevarna. Imaš dvojno delo, paziš kako hodiš in odrivaš
mokre veje, ki te šibijo v obraz.
Po nekaj minutah hoje po tej poraščeni stezi, ugledam grme- oranžno rumene barve, ki se bohotijo sredi gozdne jase. Srce mi drhti od veselja, da sem končno videla to prelepo rastlino v naravnem okolju v vsej svoji veličini.
Rastišče je presenetljivo veliko. Porazdeljeno v tri formacije, ki tvorijo celoto z mogočnimi drevesi, ki ga obdajajo. Drevesa, stojijo okrog in okrog, kot stražarji.
Bila, sem zelo vesela, ker sem videla polno malih grmičkov, ki bodo čez leto, dve, zacveteli. Videti je, da so idealni pogoji za to rastlino. Saj so tla prekrita z novimi grmi.
Poleg tega, sem  opazila, da ni nobenega vandalizma in poškodovanih rastlin. Nič polomljenega, nič poteptanega! Vidi se, da ljubitelji te rastline imajo spoštljiv odnos, do tega rastišča. Kar je tudi še kako prav, da bo ta, redka rastlina še naprej razveseljevala sladokusce.
In vesela sem bila, da kljub dežju, katerega je le pregnalo sonce, nisva bili edini na tem "svetem kraju".

Da, ne bi bilo najinega druženja prekmalu konec, sva se podali na dolg sprehod po okoliških gričih.
Uživali v prekrasni naravi in prijetnem klepetu.
Nabrala sem si nekaj zelišč, za zeliščni liker- katerega sama pripravim iz 45 zelišč.
 Ter,  natrgali prekrasen šopek travniškega cvetja.
Moje baterije so bile napolnjene do kraja! Zadovoljstvo, obojestransko!

Obljubiva si, da ponoviva izlet, na drugo destinacijo - seveda, ko bodo baterije zopet prazne.
Nana






















1 komentar:

  1. Krasna oblika - poleg bogate vsebine. Čestitam!

    OdgovoriIzbriši