Polnjenje izpraznjenih baterij

Ker preživljam težke trenutke, ki me zelo izčrpavajo, si moram najti način, da si napolnim baterije.
Samo delo na parceli me običajno vedno pomirja in veseli. Toda, v tem stanju je to premalo!.
Ker, sem velik ljubitelj narave in cvetja se mi je utrnila misel, da bi si šla, ogledat rastišče divjega rumenega sleča-" azelea pontica."
Vsa leta povezanosti z Dolenjsko, mi ni uspelo poiskati to lepo rastlino. Nihče v vasi mi ni znal povedati, kje  točno je. Vedeli so samo približno. Sama si pa nisem upala na raziskovanje. Pokrajina je velika, polno gričev in vasi, nemogoče, da tujec to najde, brez predhodne informacije kraja samega. Ker sem priseljenka, premalo poznam oddaljene vasi in zaselke.

Sedaj je  ravno čas cvetenja azelej in rododendronov. Kraljev in kraljic grmovnic!
Spomnila sem se Romane, ki je pohodnik in velik planinec, tedensko gre običajno na dva pohoda, da jo poprosim, če me odpelje tja.
Poleg tega, je  domačinka in pozna te kraje, kot lasten žep.
Pokličem jo sredi tedna in ji povem za mojo prošnjo. Brez oklevanja, je prilagodila svoje obveznosti in sva se zmenili, da greva v nedeljo - po kosilu.
Dan dogovarjanja, je bil lep sončen dan.
V nedeljo, je pa celo dopoldne lilo, kot iz škafa.
Toda kljub dežju, tudi za trenutek nisem pomislila, da ne bi odšla.
V času najinega prijateljevanja, sem spoznala, da njena beseda ima" težo".
Za njo je dana beseda- obljuba "zakon"!.
Poleg tega,  pa primeren sogovornik. Ljubezniva, nevsiljiva, dober poslušalec in svetovalec, odličen pripovedovalec. Seveda, saj je pedagog.
Ravno to, kar rabim v dani situaciji!
Na start, sva prišli, obe nekaj minut preje, kot se spodobi za zreli osebi.
Nasmeh je bil širok , ko me uzre. Pogleda mi obutev in reče:" Seveda, saj si človek narave in veš, kaj je primerna obutev"! Visoki nepremočljivi čevlji.
Peljeva se po strmi poti čez naselje in vasice do rastišča divjega  rumenega sleča. V Sloveniji sta dva kraja, kjer raste ta čudovita rastlina. Z imenom azelea pontica.
Dež neusmiljeno pada.
Avto parkiram ob gozdu. Aparat,  dežnik in greva!
Pot je steza, ki se vije čez gozd. Tla so spolzka in nevarna. Imaš dvojno delo, paziš kako hodiš in odrivaš
mokre veje, ki te šibijo v obraz.
Po nekaj minutah hoje po tej poraščeni stezi, ugledam grme- oranžno rumene barve, ki se bohotijo sredi gozdne jase. Srce mi drhti od veselja, da sem končno videla to prelepo rastlino v naravnem okolju v vsej svoji veličini.
Rastišče je presenetljivo veliko. Porazdeljeno v tri formacije, ki tvorijo celoto z mogočnimi drevesi, ki ga obdajajo. Drevesa, stojijo okrog in okrog, kot stražarji.
Bila, sem zelo vesela, ker sem videla polno malih grmičkov, ki bodo čez leto, dve, zacveteli. Videti je, da so idealni pogoji za to rastlino. Saj so tla prekrita z novimi grmi.
Poleg tega, sem  opazila, da ni nobenega vandalizma in poškodovanih rastlin. Nič polomljenega, nič poteptanega! Vidi se, da ljubitelji te rastline imajo spoštljiv odnos, do tega rastišča. Kar je tudi še kako prav, da bo ta, redka rastlina še naprej razveseljevala sladokusce.
In vesela sem bila, da kljub dežju, katerega je le pregnalo sonce, nisva bili edini na tem "svetem kraju".

Da, ne bi bilo najinega druženja prekmalu konec, sva se podali na dolg sprehod po okoliških gričih.
Uživali v prekrasni naravi in prijetnem klepetu.
Nabrala sem si nekaj zelišč, za zeliščni liker- katerega sama pripravim iz 45 zelišč.
 Ter,  natrgali prekrasen šopek travniškega cvetja.
Moje baterije so bile napolnjene do kraja! Zadovoljstvo, obojestransko!

Obljubiva si, da ponoviva izlet, na drugo destinacijo - seveda, ko bodo baterije zopet prazne.
Nana

---

Velikonočna goba

Velika noč!
Prazniki, ki sem jih imela vedno najrajši. Lahko rečem, da bolj, kot božično novoletne, verjetno zato, ker je moja pokojna mami, tudi imela najrajši Veliko noč. In to ljubezen prenesla na nas otroke. Tako si razlagam, ker drugega razloga ne morem navesti. Gotovo!
Tudi letos, sem imela pred prazniki - posebno stanje. Prvo generalno čiščenje po celi hiši, kar pomeni od stropa do tal,  vse prijeti v roke pomiti, vsak kos posebej, umiti okna zamenjati zavese, preobleči na novo vso posteljnino, oprati  perilo, skratka, kot če bi človek belil stanovanje. To traja par dni , da postorim-seveda z pomočjo moža. Vsak dan  sproti pospravljam, toda generalne delam za praznike.
Kljub boleči roki -( natrgana ramenska mišica, katera se zdravi leto in več) sem napekla peciva, potici - orehovo in pehtranovo, naredila odličen ajdov kruh z orehi, skuhala domači prekajeni vratnik in klobase. Mož mi je šel v sadovnjak izkopat hren, mi ga naribal, pobarvala sva jajca. Skratka vse sva pripravila, tako kot, to delam odkar sem odšla od staršev na svoje.  Naredim hren z jabolki in hren z smetano- kot nekoč mami. Na izbiro obisku.
Ob sobotah imamo v vaški cerkvi "žegnanje"- pride župnik iz sosednje vasi in naredi lep nagovor in blagoslovi  dobrote, ki so pod prekrasnimi prti običajno vezenimi - v košarah. Ter faranom zaželi blagoslovljene in lepe praznike.

K temu obredu gre vedno mož. V košaro mu poleg naštetega, dodam še malo stekleničko najinega cvička in šopek prvih spomladanskih cvetlic.
In posebno posodico, da mi domov prinese "žegnano" vodo.  Tukaj na vasi je tak običaj, da jo doma hranimo do naslednje Velike noči. Za varovanje doma, pred nesrečo.
Vse je bilo tako, kot je že vsa leta odkar stanujem na vasi.
Samo?!
Prvič odkar je moj dom na vasi, niso vaški fantje prinesli "žegnane" gobe.
To storijo mladi fantje iz vasi, ki gredo k prvi maši in tam se jim prižge goba in jo župnik blagoslovi, nato to gorečo gobo   nosijo od hiše do hiše.
Košček tleče in kadeče  gobe odrežejo in vržejo v kurišče pri hiši.  Naj si bo to, krušna peč ali štedilnik na drva. To prinaša kmetiji in hiši blagostanje in srečo. V zahvalo jim daš, kakšno dobroto ali nekaj drobiža.
Ter, seveda ti  fanta zaželita lepe praznike. Običajno prideta dva, redkoma trije.
Toda letos smo jih čakali  zaman ves dan. Se pogovarjali  po telefonu in eden drugega spraševali, če so že prišli.
Čez teden dni, smo izvedeli, da ni fantov, ker so vsi študentje- nadomestila pa niso našli.
Nedeljsko zajtrk, je pa tisti svečan obred, ko pride običajno sestra z družino in na mizi se bohotijo vse dobrote, čas pa teče ob prijetnem klepetu in razposajenem smehu nečakov.
Upam, da mi bo varovala hišo blagoslovljena voda enako močno, kot mi jo je vsa leta "žegnana" goba.
Drugo leto, pa zopet po ustaljen redu.

Res je veliko za postorit, toda tisto prijetno vzdušje in druženje odtehta vse delo.
Nana.

---

Dan z veliko začetnico

V današnjem času, žal človek  malokdaj oziroma poredkoma še sliši nekaj dobrega in pozitivnega.
Od povsod nas "bombandirajo" z slabimi, žalostnimi, šokantnimi, tragičnimi novicami. Naj bo to, radijski program,televizijski program, ali  če odpreš časopis.

V časopisu bereš o škandalih, korupciji, gospodarski krizi, brezposelnosti -, katera se iz dneva v dan povečuje , ljudeh, ki žive na robu eksistence, stečajih nekoč priznanih in renomiranih  podjetjih- katera so dajala kruh generacijam, nerazumljenih dejanj obupanih ljudi in kriminalu, zasvojenosti mladih ljudi in še in še...
   Gledaš poročila na TV in vidiš kako celotna država žaluje za svojim tragično preminulem vodstvu  in številnimi strokovnjaki - ki, so se ponesrečili v letalski nesreči. Prava tragedija za družine, državo, svet.Toliko pomembnih strokovnjakov umre v eni letalski nesreči.
Z zaskrbljenostjo poslušaš strokovnjake o posledicah izbruha vulkana in pepela, ki ga zračni tokovi nosijo po svetu. Se sprašuješ, kaj bo to pomenilo za floro in favno na zemlji. Kaj, bo to pomenilo za gospodarstvo.
Razmišljaš, kolikim ljudem se kroji usoda. Pa o ljudeh, ki že nekaj dni čakajo na letališčih, da se bo sprostil ohromljeni zračni promet.
In ob tem se zavedaš, kako nemočni smo ljudje ob primerjavi z naravo in njenimi silami.
Ko narava, pokaže svojo moč in "zobe" - so posledice strahotne.
Komaj si oddahneš od šoka, ki ga doživljaš, ko gledaš strahotne posledice potresa v določeni državi- že se tresejo tla na drugem koncu zemlje.Običajno se to dogaja najrevnejšim ljudem. Potres in cunami jim vzameta še tisto malo, kar imajo.Celo življenje živijo v bedi in revščini. Nimajo, vode, ne hrane, ne zdravstvene oskrbe,svojega štedilnika svoje postelje. Običajno izgube najdražje, sami postanejo invalidi. Groza brez primere.
Pri vseh teh strahotah, katere žal moramo dnevno poslušat, se je pa zgodilo nekaj pomembnega in pozitivnega.
Počutim se skoraj tako, kot tisti dan - ko se je osamosvojila Slovenija. Mislim, da je bil včeraj "Velik dan".
Imam občutek pripadnosti in veselja.
Na tisoče ljudi je včeraj pokazalo svojo pripadnost domovini. Kar je pa še pomembneje, da se zaveda tolikšna množica naših ljudi:" Kako pomembna je neokrnjena in čista narava"!
   Nepregledna množica ljudi je sodelovalo pri čistilni akciji "Očistimo Slovenijo"!Bili so kmetje, delavci, vojska, šole, pomembna imena iz političnega in kulturnega življenja, koliko mladine, organizacij, društev .....
Res, vzpodbuden in lep dan je bil 17.4.2010!
Sama, se že vrsto let trudim živeti v sožitju z naravo - katera je največja ljubezen mojega življenja. Sem zelo vesela in srečna, da se toliko ljudi zaveda pomembnosti čistega okolja.
Kvaliteta tega, je odvisna za naše zdravje, blaginjo in zanamce.
Seveda, sem tudi sama in mož, z sosedi in mladimi iz vasi sodelovala pri tej akciji. Očistili smo bližnjo in daljno okolico.Še visoko noseča,- ekološko osveščena soseda je sodelovala. Po akciji smo imeli prijetno druženje.
Včeraj je bil dan z veliko začetnico za Slovenijo.

Ko bi le bilo še več, tako lepih in pozitivnih dni.
Nana

---

Brez "muje", Se še čevelj ne obuje!

Pomlad, je čas katerega ima veliko ljudi najrajši, vse je v brstenju in cvetenju - narava drhti od želje po življenju.
   Lepa je dežela, ko stopi čez široka za njo odprta vrata.

Toda, to je čas za ljudi, ki imajo svojo zaplato zemlje, čas velikih naporov in skrbi. Posebno za prave kmete z več hektarji zemlje in polnim hlevom živine. Kar seveda jaz nisem.
Saj je od spomladanskega opravila, odvisna jesenska bera pridelka.Seveda, je pomemben, danes še kako - pomemben koordinator  je postalo vreme. Kar se spomnim, še nisem v marcu ali aprilu doživela točo. Letos je bila že dvakrat-ne hudo, toda bila je. Kar me pa navdaja z veliko skrbjo, kako bo letošnje leto vreme krojilo našo usodo. Od njega je odvisna količina in kvaliteta pridelka. Seveda pa tudi delo in skrbi.
Spomladi   je povsod delo, kamor se obrneš.
Potrebno je  narediti spomladansko rez na sadju. Odrezati nepotrebne veje in usmeriti pravilno rast, vse velike rane od rezi zamazati z cepilno smolo, da ne pride do okužbe.
V vinogradu vsako rozgo pogledati in pretehtati, kje bo letošnji pridelek in kje naslednje leto. Vse odvečno porezati, pregledati količke, po potrebi zamenjati, žico napeti in privezati trs.
Celotno parcelo pograbiti in počistiti vej, ki so nastale ob rezi.
Njiva, spokojna čaka, da bo sprejela semena in sadike, ter postala lepa z pisanimi gredicami raznih povrtnin in zelenjave, ki tekmujejo katera bo lepša .
Rožne gredice, katere se ponašajo z obilnim cvetenjem in omamnim vonjem - prosijo za ureditev.
Grmičevje, tudi zahteva spomladansko rez.
Kamor koli se ozrem, povsod nekaj čaka da postorim, je kar naporen tale spomladanski čas- ker je naenkrat preveč dela. Toda, ko se zvečer uležem vsa utrujena, sem zadovoljna da sem delo naredila.
Z vsakim dnem, je več postorjenega. Še malo pa bo glavnina za nama.
Potem bodo pa nastopili bolj mirni in manj naporni dnevi.
Nastopil bo čas, ko bom uživala ob pogledih na vse življenje, ki se bo porajalo iz tega truda.Vse to garanje ti poplača občudovanje rasti pridelka, dehtenje cvetja okrog hiše, žgolenje ptic...
In nepopisno zadovoljstvo, ko stopiš do drevesa in si utrgaš slastno in sočno breskev- ter jo poješ ob drevesu, po potrebi še eno in eno....
Nana

---

Kraški ovčar - Bela

Danes, je bila lepa zimska nedelja - sem se spomnila naše kraške ovčarke Bele. Počutila, sem se kot ona, ko je bila zima. Sprehajala sem se po zasneženi brezmadežni pokrajini, kjer še ni stopila človeška noga in bila  srečna.
S seboj imela svojega Brina in nekaj časa tudi muco,katera je omagala zaradi višine snega in odšla nazaj domov.
Ob tem se mi je pa spomin vrnil na otroška leta, ko smo doma imeli dolga leta kraško ovčarko Belo.(14 let)
Bila je čez celo leto bolj ležeren pes. Če se je dalo je ležala v senci in se malo gibala. Izjemoma , kadar smo šli v planine na izlet.
Toda, ko je pa prišla v deželo zima se je popolnoma spremenila. Postala je živahna, se valjala po snegu, se igrala z nami otroci, letala za nami. ko smo se sankali po hribu navzdol - polna energije in veselja.
Posebno veselje je bilo takrat, ko je oče prinesel iz kleti sanke in sedež za na sani in široke jermene.Komaj smo jo krotili, tako je skakala in cvilila, ter lajala.
Oče jo je vpregel-(kot sedaj vidimo haskije) namestil sedež, mene posadil vanj in ;" Bela gremo "!
Bela me je peljala tudi par kilometrov daleč po zasneženi ravni pokrajini. Domov smo prišli vsi trije premraženi in srečni.
Tako, sem se tudi jaz danes počutila, kot naša Bela, ko sem hodila po tej prekrasni beli pokrajini, mlada polna energije in srečna.
Nana

---

Dolgorepke

Kot sem uvodoma dejala, tudi doma zna biti zanimivo, če živiš z naravo. Imeti moraš odprte oči in ušesa, da ji znaš prisluhniti.
Nisem strokovnjak, niti dober poznavalec ptic - ornitolog. Učim se pa - dnevno.
Sem samo ljubitelj živali in narave.
Ker živim na podeželju v neokrnjeni naravi, skušam živeti z njo v dobrem sožitju.
Ona meni veliko nudi. To dobroto ji želim vrniti, kolikor je v moji moči. Imam njene plodove, pridelke, pijem dobro vino -cviček.  Imam svež zrak, cvetje hvaležno cveti in dehti, mir, žgolenje ptic , ki me spremlja povsod po parceli kjer delam.
Obnašam se ekološko z smetmi. Pridelujem BIO  razen trte in breskev, katere žal moraš škropiti - sicer ni pridelka.Škropim, takrat - ko ni čebel zgodaj zjutraj.

Tudi ptice krmim z lojinimi pogačami - katere sama naredim, dam jim še orehe, ter koruzo obesim..
Ptice imajo krmilnico, katero imam obešeno na stropu balkona,( zaradi muce ki jo imam.) da jih lahko  gledam čez okno.
Oboji smo zadovoljni. Jaz ko jih gledava z možem in ptice, ki se hranijo.
Običajno pridejo v krmilnico tri vrste siničk, brglezi in občasno detelj. Taščica in kos, dobita pa nagnita jabolka na kompostniku. Posajeno imam več ognjenih trnov, ki imajo prekrasne rumene in rdeče jagode- odlična hrana za kose.Konec zime, ni na njih ene jagode več. Pozobajo vse kosi.
Te dni me je pa presenetila jata od 20-30 meni nepoznanih ptic. Priletela je iz gozdička za hišo in pristala na moji hortenziji, hitela z glavo obrnjeno k tlom kljuvat po vejicah , pri tem pa bila zelo glasna z petjem in čivkanjem.  To opazim tri dni zapored.
Ker sem vedoželjna, pogledam v izvrstnem priročniku, ki ga imam od založbe Modrian z naslovom; "Rasline in živali".
Kmalu najdem v njem, opis in slike te meni nepoznane ptice. To so dolgorepke.
Ptica je stalnica, živi v jati in hodi se rada krmit  v krmilnico.Značilno tudi njeno čivkanje.
Jasno, takoj sem jim dala svojo krmilnico na jablano blizu hortenzije.
Upam, da jih  ptice, ki že vrsto let hodijo na pojedino k meni , ne bodo pregnale- pa saj imajo one svojo krmilnico.
Komaj, čakam da jih uzrem v ptičji hišici.
Bila bi vesela, če bi ostale tukaj, ker so zelo nenavadne, kljunček kot pri papigi, ko jedo jih ima veliko glavo obrnjeno  navzdol in so zelo glasne z svojim nenavadnim čiv-čiv.
Kljub zimi, ki je prišla v naše kraje, ni mirno - se vedno nekaj novega dogaja.
   
Nana

---