JOHANNES MARIO SIMMEL:" IZ TE SNOVI SE TKEJO SANJE"!

Knjiga z tem naslovom je bila prebrana pred mnogimi desetletji.
Vsebina je že pozabljena.
Naslov je ostal v trajnem spominu.
So besede, ki obetajo veliko,veliko! Moč teh besed je ogromna.
Sanje!?
Kako dodobra jih poznam! Enostavno jih profesionalno obvladam!
So stalnica mojega življenja. So gibalo in napredek. So žalost in trpljenje.

Nikoli in nikdar, me niso hotele zapustiti. Lokacija bivanja se je manjla, ljudje ob meni tudi. Toda sanje so bile vedno z menoj. Kamor koli sem šla in bila, so bile tudi one. Veliko stvari in ljudi sem izgubila, odšla je mladost, počasi me zapušča zdravje, toda one ne gredo stran. Kljub mojim gubam in letom, se me še kar oklepajo.
Sanje!?

Nekatere sem uresničila. Z voljo in pogumom, ter energijo, ki mi je ni nikoli manjkalo.
Lahko bi rekla, da večino le-teh.

Toda, tiste najpomembnejše, ki so v vsakem človeku, pa mi do  starosti -ni uspelo udejaniti.
Tudi pri uresničitvi sanj, rabiš pomoč, podporo ,sočloveka.
Poznam dvoje vrst sanj.
So takšne, ki so le od tebe in tvojega truda odvisne, da jih uresničiš.
In so sanje, ki jih sam ne moreš doseči, pa se lahko še tako trudiš.
Vsi sanjamo o sreči in ljubezni.
Ljubezen so sanje vsakega "zemljana".
Je lahko reven, bogat, slaven, nepoznan, rumen, rdeč, bel, črn, velik, majhen, zdrav, bolan, pameten, neuk, lep, grd, iz severa ali juga naše oble.
Naš planet ima pravila za ves živelj enaka, glede ljubezni.  Pisava, govorica, barva, lokacija niso ovira.
Smo "programirani" z genom, da ne moremo biti srečni, če ni v našem življenju ljubezni.
Ljubezni pa ima naš planet veliko. Skorajda nešteto.
Je ljubezen, do staršev, do parterja, do otrok, do prijateljev.
So ljubezni do umetnosti, do hrane, estetike, znanja,denarja, slave, učenja, narave, potovanj in še in še.....
Toda ostaja najpomembnejša- to je tista, ki se zgodi med moškim in žensko oziroma med parterjema.
Vsak sanja, da jo bo našel in spoznal globino čutenja, radosti, sreče.

Moč in silovitost le- te premaguje vse ovire, ki so na našem planetu po imenu Zemlja.
Nič in nobeden, ne more preprečiti moči, ki jo ima ljubezen. Zaenkrat še ne!
Vse postane drugotnega pomena, ko se pojavi "ona."
Tista prava, prvobitna obojestranska. Neuničljiva sila!
Sila, ki te pripelje v situacijo, da ne moreš dihati in živeti brez nje. "Ljubezni"!
Ljubezen, želja po sobivanju, dotiku, nežnosti,odkrivanju globine carstva čutil.
Sanje so se uresničile z obojestransko pomočjo.
Prišla je ljubezen do mene, vame...
Telo in duša uživata v globinah in višinah sreče ljubezni.







.

PRAZNIČNI SUTRIO - Italija

Običajno imamo ljudje radi december.
Saj se ga je v zadnjem času prijelo ime "veseli december".
To je mesec nakupov za Miklavža, Božička in praznovanje najlepših družinskih praznikov v letu.
Hkrati pa mesec povezan z obilico priprav in dela.
Dom je treba generalno počistiti, napeči vseh vrst peciva in potice,okrasiti okna in vrata doma. Postaviti božično drevesce z jaslicami razpeljati praznične "lučke".
Ves december se nekaj dogaja in je mesec pričakovanja.
Moji lanski prazniki so bili v znamenju žalovanja.Hiša je bila, kot običajno vse dni v letu.
  Letos se je pa v meni prebudila želja, da ovekovečim "veseli december".
Nekaj tega sem že postorila, nekaj še imam. Ko pride čas, bo vse tako, kot mora biti sicer.
     Jaslice. Tudi te so del tega praznovanja, katere pričarajo in osmislijo rojstvo in začetek nekaj novega. Z "Sveto družino" ter rojstvom Jezusa.
Sestra je prišla na idejo, da si gremo ogledat praznik jaslic v Sutrio in doživimo utrip predprazničnega čara.
  Kot običajno je šla na pot "sveta trojica". Sestra, svak in jaz. Druži nas veliko skupnih interesov.
      Pot nas je vodila po Gorenjski, ki je že odeta v snežno odejo in praznično okrašena- lučke smo občudovali na poti nazaj domov. Do Alp in čez Kanalsko dolino, skoraj do Rezije.
Kanalska dolina se razprostira na tromeji Italija, Avstrija, Slovenija.  Obdajajo jo Karnijske alpe, vzhodno so Karavanke, jugovzhodno pa Julijske alpe.
Čez to ozko dolino se vije reka Bella, ki je pritok Tilmenta, katera se spoji z Padom in nazadnje priteče v Jadransko morje. Je pa še mala reka Ziljica, katera se izlije v Ziljo, ta v Dravo,  konča v Črnem morju.
Pokrajina je gorata in vodnata.
Je zelo poredko naseljena. Saj so bila ob poti videna le tri večja  mesta. Zaselkov skorajda ni.
Podnebje in lega onemogočata kmetijstvo.
Le koruza uspešno raste. Glavna panoga tega predela je gozdarstvo. Do razpada Jugoslavije, je bila tu
uspešna trgovina. Trgovali so predvsem z usnjem in usnjenimi izdelki, tudi v manjši meri z ostalimi prehranbenimi izdelki, ki so jih dobivali iz Padske nižine.
 Za Kanalsko dolino je najbolj pomebna lesna industrija v zadnjem času, se pa lepo razvija turizem. Predvsem zimski. Ima tudi termalno kopališče. Bavijo se z ovčerejo.
Glavno mesto Kanalske doline je Trbiž. V Kanalski dolini živi okrog 6000 ljudi. Od tega 80% Italijanov, 20% je Slovencev in Avstrijcev.
     Kar je tudi razlog da, bodo v bodoče imeli tro jezično izobraževanje. Projekt je v razvoju in pričakujejo da se bo v prihodnjih letih, udejanil.
Saj, je bil letos podpisan sporazum o nameri trojezičnega izobraževanje, katerega podpira ESCO v programu Alpe- Jadran. Za poučevanje v italijanskem, slovenskem in nemškem jeziku. Temelji na izmenjavi dijakov, pripravnikov in profesorjev. S tem bi prišli, do večje mobilnosti med prebivalstvom. Kakor tudi, do večje možnosti za razvoj turizma in zaposlovanja na širšem območju.
Kajti, prebivalstvo zapušča to pokrajino- zaradi samega preživetja, katerega ne nudi ta prostor.
    Svetel primer zaposlitve ljudi v svojem okolju je malo mestece Sutrio.
Izkoristili so dane možnosti in v mestece privabili turiste od povsod.
Naredili so "praznik sena", na katerem prikazujejo šege in običaje tega prostora.
Je, "praznik lesa",kjer umetniki iz vasi in celotne Italije in tujine pred turisti ustvarjajo umetnine z rezbarjenjem.
"Praznik jaslic" se pa prične 18 decembra in traja do konca decembra, kjer dajo na ogled jaslice domačih mojstrov.
Trideset družin razstavlja svoje jaslice. Rokodelstvo gre iz roda v rod. Izdelujejo jih v lesu, papirju, keramiki, bakru, glini, steklu. Prikupna je bila izdelava jaslic, v kombinaciji lesa, blaga in vezenja.
 Tradicijo izdelovanja jaslic je uveljavil domačin z imenom Teno, v prejšnem stoletju.
Teno je jaslice pričel izdelovati po upokojitvi. Mojstrsko je izdelal vsak detajl v lesu. Njegove jaslice se razprostirajo na več metrih površine.Prikazujejo "Sveto družino", rojstvo Jezusa in prikaz življenja in dela na tem območju.
Da, je tukaj domovina lesa in razvita lesna industrija, je moč videti na vsakem koraku.
Značilnost mesteca so visoke hiše,- prvobitno iz kamenja narejene, z polkni in lepimi velikimi lesenimi balkoni ali ganki .Celotno mesto je enotno okrašeno, z tremi storži koruze na borovih vejicah-ganki, balkoni, polkne,ograje, povsod je obešeno okrasje- to je običaj mesteca.
Po celotnem mestecu je videti velike izrezljane kipe živali ali ljudi.
Okna hiš, so  "zrcalo" pridnih in spretnih rok domačink. Vse zavese so ročno delo. Naj si bodi kleklane, kvačkane ali rešilje.
Te izdelke domače obrti je mogoče tudi kupiti. Cene so visoke, kar je odraz kvalitete, znanja in truda.
      Mestece ima tudi zanimivo cerkev iz 14 stoletja z mogočnimi stenskimi freskami in moderno fuzijo, na vhodnih vratih. (steklo obdelano pri visoki temperaturi z barvastimi motivi ) Posvčeno  Sv.Petru in Pavlu.
Prostor pred cerkvijo, ti  omogoča pogled po Kanalski dilini , mesto pod teboj je,- kot na dlani. Cerkev stoji na vzpetini nad mestom. Na obeh straneh mesteca, se pa vijejo mogočni gozdovi in zasneženi vršaci, ki se vijejo proti nebu.
Ob mraku se prižge tisočero raznobarvnih lučk, ki pričarajo pravljično podobo tega prikupnega kraja.
 Domov sem prišla vesela za videno in pridobljeno novo znanje.



    

GENOVA

Po več kot letu dni, mi je bilo omogočeno z strani sestre Marjete in svaka Dražena potovanje v Genovo, na ogled razstave "velikanov" impresionizma. Ter, seveda ogled samega mesta in mogočnega akvarija.
Zaradi stanja v katerem sem že nekaj časa, od smrti moža, mi je to potovanje, do dobra napolnilo baterije in me navdalo z novo energijo in mi dalo nov polet in elan. Izgeda, da me dobro poznata in vesta kaj potrebujem.
Pot iz Ljubljane do Genove je bila dolga 630 km in je trajala dobrih devet ur z kratkimi postanki za kavo, WC in  hiter obed.
Pri nas nisem videla sonca več kot teden dni. Pokrajina je bila vsak dan odeta v meglo, da bi jo rezal. Pa tudi dokaj mrzlo je bilo do -10 stopinj ponoči in zjutraj  nekaj dni.
Toda potovanje po Italiji je spremljalo sonce in nas takoj navdajalo z dobro voljo, saj smo lahko občudovali vse te lepe pokrajine ob poti in poslušali vodiča, ki je ne izredno zanimiv in prijeten način razlagal zgodovino in pomen posameznih pokrajin, po katerih smo se vozili. To je Emilija Romanija, Lombardija, Apenini, Ligurska dolina. Skratka,  Padska nižina.
Milano, Torino, Genova je trikotnik, kjer je bil najbolj razvit "predel sveta", do te krize. Industrija je bila na višku, dohodek na prebivalca največji. Saj  industrija temelji na malih in uspešnih družinskih podjetjih, razen par velikih gigantov.
Osrednji dohodek na Padski nižini prinaša tudi poljedelstvo, saj je povsod rodovitna zemlja in imajo namakalne sisteme in gojijo praktično vse kulture, klima je ugodna za rast. Gojijo vinsko trto, agrume,sadje...
V lasti imajo  zemljo veliki posestniki, ki vse to z lahkoto obdelujejo strojno.
Genova je najveličastnejše italijansko pristanišče  pod Ligurskimi Alpami.
In je glavno mesto dežele Ligurija.
To je mesto z zelo bogato in burno zgodovino.
Genova je bila samostojna republika. Pomorska in trgovska velesila Sredozemlja.
V drugi svetovni vojni večkrat bombandirana, saj je od znamenite operne hiše ostala le lupina- ki so jo kasneje obnovili in ji dali modernejši izgled.
Večkrat obstreljevana za časa Napoleona od Francoske kraljeve flote.
Privabljala številne umetnike, ki so tu ustvarjali.
Mesto označuje arhitektura. Na prvi pogled te očara. Saj ima čudovite palače, zgodovinske spomenike, prekrasno katedralo sv. Lovrenca, nešteto cekva, muzeje, operno hišo, prekrasno zasnovane trge, galerije,
rezidence, visoke in barvite hiše, ozke in tlakovane ter stopničaste ulice, Vsak meter prostora je premišljeno izkoriščen do potankosti.
Trgi so živahni, saj je italijanska mentaliteta drugačna od naše, povsod nekaj igrajo, muzikanti, goslači, in trobentači, kavarnice, vodnjaki, množica ljudi, ki lenobno pohajkuje in se pomenkuje, kot da nimajo nobenih skrbi.

To mesto ima 650.000 do 670.000  prebivalcev. In je peto mesto v Italiji po ekonomski moči.
Kar, se vidi na vsakem koraku. Saj se izložbe bohotijo z "velikani" mode, trgovine razkošne, polno galerij, hoteli na par minut hoda.
Portali hiš bogatih meščanov so razkošni, velišastni in mogočni- arkade, kipi, grbi, celo freske so po zidovih.
Slogi gradnje se prepletajo od renesanse, baroka, klasicizma, do moderne arhitekture.
V tem mestu se jasno vidi umetnost., ki je nastala -" prvotno", za bogate družine in cerkev. Poznani sta bogati družini, ki sta omogočili največji razcvet v Genovi, to sta bili Doria in Spinola.
Najbolj je predstavljena renesansa. Saj takrat je v tedanji družbi nastal presežek dobrin in so si lahko privočili
bogati meščani najem umetnikov in jih tudi plačali. To je bil čas blagostanja in abstraktnega mišljenja razvite družbe, ki je imela  filozofe, teologe, umetnike, politike, ter razsvetljene družine kot so Medičejci, Estiji ...
ki so podpirali umetnost, v Italiji.
Ligurska dolina je imela predstavnike Genovske slikarske šole, toda tudi flamski mojstri kot sta Rubens in Van Dyck, sta tam ustvarjala.
50% do 60% svetovne umetnostne dediščine je v Italiji.
      Tudi naš priznani arhitekt Plečnik je rad potoval po Italiji in občudoval to umetnost.
Nekoč je pisal svojim domačim: "Nevednež, kdor mi je napisal v spričevalo arhitekt"!

Vse to je omogočeno mestu zaradi strateško pomebne lege pristanišča, saj je izhodišče in omogoča potovanja iz vseh koncev sveta.
To se vidi tudi po starem kar 70 metrov visokem svetilniku iz 13-14 stoletja, ki je aktiven še danes. Prvotno so ga osvetljevali z suhimi brinovimi drvmi, seveda danes to ureja elektrika. Povedo, da je med najvišjimi.
Genova se ponaša tudi z drugim največjim  akvarijem v Eveopi.  Ki zajema več  tisoč metrov površine in je zelo lepo arhitekturno zasnovan. V njem je prikazano rastlinstvo in živalstvo morskih globin. Vidiš več metrov velike morske pse, delfine, morske krave, želve velikanke, mečarice, skratka na stotine vrst živali in rastlin.
Pravi raj za otroke, ki vrešče to gledajo,  občudujejo in se čudijo. Rabiš veliko časa , da vse to pogledaš.
Genova me je presenetila tudi z klimo. Saj smo občudovali zelenjevne vrtove v največji vegetaciji konec novembra. Celo krompir je še rastel. Domačini so hodili v lahkih oblačilih. Na oknih in terasah je cvetelo še cvetje.
Agrumi so se šibili od plodov.
Ljudje so prijazni in vljudni.
Toliko motorjev, ki so bili povsod parkirani še nisem videla v nobeni prestolnici do sedaj.
Pa tudi presenetilo me je kako veliki ljubitelji psov so. Vidiš vse predstavnike od malih, do tistih nevarnih za ljudi. Toda vzgojeni so bili lepo, saj so hodili ob lasnikih in se niso menili za ostale.
Slabost tega mesta je pa čistoča in osveščenost ravno lastnikov psov, da morajo počistit za njimi, kar pa seveda ne. In moraš kar pazljivo gledat, ko hodiš po tistih ozkih ulicah, ki se vijejo več sto metrov, kam stopiš.. Mesto ima na desetine teh ulic in se vzpenjajo  proti trdjavi, ki mogočno stoji nad mestom.
Genova bo eno mojih najljubših mest, saj popolnoma prevzame človeka, ko vidi kako je to vse do potankosti premišljeno in na vsakem koraku občuduješ umetnost vseh zvrsti.

V Ljubljani parkiran avto smo rabilii kar nekaj časa, da smo počistili poledenele šipe. Tam v Genovi pa, prijetno toplo.