Iz spalnice, ki je v zgornjem nadstropju se spuščam po stopicah v dnevni prostor. Katastrofa!
Ni več, cviljenja, ni skakanja, ni mahanja z malim repkom, ni ljubečega in predanega pogleda črnih oči.
Nihče me več ne počaka in nihče se več ne veseli , ko me vidi.
Drugo leto teče, kar ni Dolfa, teden dni kar ni Brna.
Joj, joj, kako ju pogrešam! Bila sta moja prijatelja, spremljevalca, moja družina.
Za Dolfom mi je za družbo in tolažbo ostal Brin, mi preganjal solze in samoto, mi pokazal vedno, kako neizmerno je vesel moje družbe.
Zapustila sta me oba.
Pustila me v žalosti in naredila nezmerno praznino in osamljenost. Kako naprej v življenju brez niju?
Bom zmogla, bom znala, bom imela pogum????
Preveč vprašanj, nobenih odgovorov. Praznina , žalost in osamljenost. To je postal moj vsakdan.
Sem kot "regalnik" z polno predali. Nastal je nov predal. Z imenom Brin.
Veliko imen je že na predalih. Bojim se, da ne bo zmanjkalo prostora, ker me že vsi ti predali utesnjujejo. Mi velikokrat ne dajo dihati, me dušijo.
Sem, človek reda in čistoče. Tudi regalnik je potrebno občasno počistiti in pogledati vsebino. Nekatere velikokrat pregledujem. Navdajajo me z srečo in nasmehom, toda žal največkrat me popeljejo v preteklost..
Toda so predali z imeni, ki mi povzročajo bolečino in so brazgotine po več letih še kar- nezaceljene.
Za te rabim velikokrat pogum, da jih pogledam in očistim.
Toda, vsi ti predali, ki jih nosim v sebi- so naredili mojo osebnost. Izoblikovali značaj. Ustvarili način in dojemanje vsega življenja ki ga živim.
Brin.
To je bil možev poklon za mojo okroglo obletnico.
Dobila sem starega tri mesece. Takoj naju je sprejel za svojo družino. Bili smo prijatelji, sopotniki, spremljevalci, eden drugemu- lepšali dneve. Bil je čistokrven z odličnimi predniki, tudi sam je bil plemenjak.
Bil je angleški koker španjel. Redki so te pasme pri nas. Samo tri do štiri legla so na leto. Vedno sem upala, da bom našla samičko za njega , da bom sama vzrejala to vrsto. Žal neuspešno, ker so imeli samo dve psički takšni, ki bi bili primerni zanj. Sedaj še bolj obžalujem, ker sicer bi imela njegovega potomca.
Skoraj dvanajst let mi je delal družbo pri vsakem opravilu po porceli ali pa po hiši. Način življenja, sva prilagajala njemu. Nikoli ni bil sam doma. Povsod sva ga vzela z seboj. Ali pa je eden od naju ostal doma z njim- to predvsem poleti ko je bila vročina. Vedno se je bolj družil z menoj, ker sem bila bolj v gibanju, kot mož. Možev prijatelj je bil pa takrat, ko je sedel za mizo in obedoval. Nikoli ni bil toliko lačen, da ne bi dal tudi Brinu. Vedno sta pojedla skupaj.
Sicer je bil kot moja senca. Tam kjer sem bila jaz je običajno bil tudi Brin. Če, sem se pri enem delu zadrževala dalj časa, je šel malo pogledat moža se z njim poigral in se vrnil k meni.
Celo po hiši se je premikal iz prostora v prostor z menoj. Včasih kar moteče. Vedno sem morala pazit, da ga ne pohodim. Ločila sva se edino ob spanju. On je šel na svoj prostor, kjer je imel z odejico pogrnjeno košarico v njej od njegovega prihoda k nama " igračo" plišastega zajčka. Ta zajček, mu je bil blazina, za gavo, bil mu je igrača in prijatelj za spanje.
Jaz sem odšla zgoraj v spalnico.
Običajno je mož bil vedno zgodaj pokonci. Brin je odšel z njim, da je šel na jutranje lulanje, na zgodnji obrok hrane, na obhod po parceli. Toda, ko je bilo to vse opravljenom se je vrnil nazaj v svojo košarco in počakal, da sem se tudi jaz prebudila, da me je lahko pozdravil in pokazal veselje, da me zopet vidi. Jutro za jutrom, leto za letom. Dvanajst let, me je osrečeval.
To, kar se je zgodilo pred tednom dni, je bilo pričakovano.
Avto ga je povozil do smrti. Kolesa so mu zlomila tilnik. Par sekund in je bil mrtev. Vse to sem videla.
Voznik ni bil nič kriv. Brin je ležal pod avtom. Nikdar ga nisem videla preje. Očitno je vohal kužeka ki je bil v avtu. Bil je popolnoma gluh , že dve leti. Zadnje mesece pa celo ni videl več dobro. Samo vonjal je še odlično. To so naredila leta . Kadar je zbolel, kar ni bilo velikokrat, sva ga takoj urgentno peljala k veterinarju, žal za to ni bilo zdravila, ne pomoči. To je hiba te vrste psov.
Vsi stalni vozniki, ki so vozli mimo naše parcele, so se ustavljali in čuvali, da ga ne bi povozili, ker sem jih upozorila na Brinovo gluhoto. Pa čeprav so se vozili z traktorji so bili obzirni. Ali otroci z motorji. Nikoli se ni nihče pritoževal. Brin jih je slišal zadnji momet, ko so bili že tik za njim.
V trenutku , ko je zaropotalo, sem vedela kaj se je zgodilo, videla sem, kako ga je vrgo izpod koles, in zaslišala težko sopenje in dvakrat mu je telo trznilo. Pokleknem, ga pobožam, pokličem, dvignem v naročje . Pogledal me je v oči in izdihnil v naročju.
Čas se je ustavil. Bolečina, solze, ječanje...
Slišim glas.
Ali ne boš pokopala Brina?
Sem bila jaz, ali gdo drug?
Prišel je mož kolegice in mi izkopal gomilo.
Leži v svoji košarici, na zajčku, na svoji odejici. Šopek krizantem.
Gomila ima križ iz leskovih palic in je pokrita z kamenjem. Lisica je naš stalen obislovalec. Želim, da počiva v miru na svoji parceli, kjer je bil najraje.
Gori mu vsak večir mala svečka.
Dokler ne bo zapadel sneg in bom lahko še hodila, po strmini navzdol, mu bom vsak dan sproti povedala kaj se je dogajalo pri meni. Ko bo snežna belina prekrila njegov grob, mu bom povedala pred spanjem.
Korak, je še kar pazljiv ko hodim po hiši, da ga ne pohodim. Ušesa me bolijo od tišine, ne slišim njegovega hov,hov, hov.!!! Pogled išče, kje bom uzrla njegove črne iskrene oči.
Hvaležan sem da je bil moj sopotnik in prijatelj, saj nihče ne pokaže takšne ljubezni človeku, kot pes.
Upam ,da bom imela velikokrat pogum in odprla v regalniku predal z imenom "Brin". Sedaj je še preveč bolečine. Čas celi rane, nekatere povsem, druge nikoli?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar