Velika noč!
Prazniki, ki sem jih imela vedno najrajši. Lahko rečem, da bolj, kot božično novoletne, verjetno zato, ker je moja pokojna mami, tudi imela najrajši Veliko noč. In to ljubezen prenesla na nas otroke. Tako si razlagam, ker drugega razloga ne morem navesti. Gotovo!
Tudi letos, sem imela pred prazniki - posebno stanje. Prvo generalno čiščenje po celi hiši, kar pomeni od stropa do tal, vse prijeti v roke pomiti, vsak kos posebej, umiti okna zamenjati zavese, preobleči na novo vso posteljnino, oprati perilo, skratka, kot če bi človek belil stanovanje. To traja par dni , da postorim-seveda z pomočjo moža. Vsak dan sproti pospravljam, toda generalne delam za praznike.
Kljub boleči roki -( natrgana ramenska mišica, katera se zdravi leto in več) sem napekla peciva, potici - orehovo in pehtranovo, naredila odličen ajdov kruh z orehi, skuhala domači prekajeni vratnik in klobase. Mož mi je šel v sadovnjak izkopat hren, mi ga naribal, pobarvala sva jajca. Skratka vse sva pripravila, tako kot, to delam odkar sem odšla od staršev na svoje. Naredim hren z jabolki in hren z smetano- kot nekoč mami. Na izbiro obisku.
Ob sobotah imamo v vaški cerkvi "žegnanje"- pride župnik iz sosednje vasi in naredi lep nagovor in blagoslovi dobrote, ki so pod prekrasnimi prti običajno vezenimi - v košarah. Ter faranom zaželi blagoslovljene in lepe praznike.
K temu obredu gre vedno mož. V košaro mu poleg naštetega, dodam še malo stekleničko najinega cvička in šopek prvih spomladanskih cvetlic.
In posebno posodico, da mi domov prinese "žegnano" vodo. Tukaj na vasi je tak običaj, da jo doma hranimo do naslednje Velike noči. Za varovanje doma, pred nesrečo.
Vse je bilo tako, kot je že vsa leta odkar stanujem na vasi.
Samo?!
Prvič odkar je moj dom na vasi, niso vaški fantje prinesli "žegnane" gobe.
To storijo mladi fantje iz vasi, ki gredo k prvi maši in tam se jim prižge goba in jo župnik blagoslovi, nato to gorečo gobo nosijo od hiše do hiše.
Košček tleče in kadeče gobe odrežejo in vržejo v kurišče pri hiši. Naj si bo to, krušna peč ali štedilnik na drva. To prinaša kmetiji in hiši blagostanje in srečo. V zahvalo jim daš, kakšno dobroto ali nekaj drobiža.
Ter, seveda ti fanta zaželita lepe praznike. Običajno prideta dva, redkoma trije.
Toda letos smo jih čakali zaman ves dan. Se pogovarjali po telefonu in eden drugega spraševali, če so že prišli.
Čez teden dni, smo izvedeli, da ni fantov, ker so vsi študentje- nadomestila pa niso našli.
Nedeljsko zajtrk, je pa tisti svečan obred, ko pride običajno sestra z družino in na mizi se bohotijo vse dobrote, čas pa teče ob prijetnem klepetu in razposajenem smehu nečakov.
Upam, da mi bo varovala hišo blagoslovljena voda enako močno, kot mi jo je vsa leta "žegnana" goba.
Drugo leto, pa zopet po ustaljen redu.
Res je veliko za postorit, toda tisto prijetno vzdušje in druženje odtehta vse delo.
Nana.
 |  |  |  |  |  |
 |  |  |
Ni komentarjev:
Objavite komentar