petek, 7. maj 2010

Telefonski klic



"Velikonočni prazniki so bili letos dolgi, ker je bil še ponedeljek dela prost dan.
Toda za naju, predolgi.
V nedeljo popoldne, mi pravi mož da ima bolečine v želodcu. Je človek, ki nikoli ne tarna zaradi bolečin. Izjemoma zaradi hude poškodbe narta, da težko hodi po hribu, posebno takrat, kadar ima parcelo za pokosit. Ali, ko pride termin za škropljenje vinograda. Takrat je potrebno kar veliko hodit gor in dol in sem in tja.


Gleženj,  si je poškodoval pred osmimi leti, ko mu je težak betonski steber zdrobil kosti in vezi. Kadar je utrujen, se vidi, kot bi malo šepal. In spomnim se, da je enkrat imel išias. 14 dni  je bilo zelo hudo, da je moral po injekcije hodit. Sicer v vseh letih najinega skupnega življenja, ni nikdar potožil, da ga kaj boli. Bili so dnevi, ko se mu ni ljubilo delat, posebno pri polni luni je bil siten- drugače je bil vitalen in deloven.
Kljub obilici dela z najino parcelo, ki meri pol hektarja in je vse v bregu, ter se obdeluje ročno, je še sosedom priskočil na pomoč, če je bilo potrebno.
Nedelja, je bila  v znamenju ležanja in pitja čaja, tako da so bili prazniki, kar pokvarjeni. V ponedeljek se je bolečina kar postopno oglašala. Nekaj časa je bilo dobro, pa zopet bolečinski krči.
Zaradi praznikov nisva šla do zdravnika.
V torek je imel  dogovorjeno pri svoji osebni zdravnici da dvigne napotnico, ker je imel menjavo leče pri specialistu. Pa  tableta, ki jih mora jemati zaradi povišanega pritiska, mu je primanjkovalo.To je starostno.
Zdravnika, še ima v najinem rodnem mestu. Mestu, kjer sva si oba zaslužila pokojnine in kjer naju čaka stanovanje, ko ne bova mogla več tukaj na parceli delat ali bila bolna.
Kadar gre v mesto, ga moram peljati jaz. Izpit za avto sva delala skupaj, ko sem bila stara 26 let, toda mož že dolgo ne vozi več. Nikoli ,z razliko od drugih moških ni  rad vozil ali se ponašal z dobrim avtom.
Nasprotje od mene. Bila sem šofer za žensko drzen in pogumen. Tako, da sem se hotela prijaviti na dirke.
Ni bilo ceste ali letnega časa, ki bi me omejeval. Sredi zime sem vozila po visokih planinah nad mestom kot za šalo
. Bila sem  sopotnik v  treh nesrečah. V enem primeru sem poletela čez sprednjo šipo 7 m od avta na asfalt. Bila par mesecev neprepoznavna. Potem direktni trk v traktor- sopotnik zadaj. .V enem primeru je šel pa džip, na gozdni poti nad mojim vaškim domom  vame, takrat sem vozila jaz. Fantu se je mudilo, po opravljenem delu domov.Namreč bil je službeno pri moji sosedi. Priklop elektrike.  Pri ocenjevanju nezgode je bilo vprašanje,če je smiselno še popravit moj avto.
Danes vozim, toda neizmerno se bojim hitrosti.

Zjutraj peljem moža na železniško postajo in mu dopovedujem, da mora povedati zdravnici za bolečine in zahtevati ultra zvok trebuha, oziroma da mora zdravnica ukrepati. Ne, da ga odpravi z tableti. Ponudim se da grem z njim, toda odkloni, ker ve, da je polno dela okrog hiše. Poleg tega imava pa angleškega koker španjela, kateri gre vedno in povsod z nama. Če greš  k zdravniku je pa nerodno imeti še psa s seboj. Tako, da sva prakticirala, da je bil  eden vedno doma z njim. Oziroma vzameva ga, če greva po kratkotrajnih nakupih in opravkih, pridno počaka v avtu. Seveda ne poleti, ko je vročina.Takrat, sta mož in kuža običajno doma in sama vse urejam.

Kot sem dejala, moj mož je tih in redkobeseden človek, ki nikoli ni silil v ospredje.Če je bila situacija neugodna, se je raje umaknil, kot da bi se prerekal.
Velikokrat, sem razmišljala, kako je v službi.  Bil je predpostavljen- če je tako mil in tih..
Ko se posloviva na peronu, mi pravi da bo kmalu nazaj, če se bo dalo do kosila.
Kosilo imava običajno, odkar sva v pokoju ob 13 uri. Ura se je že bližala času kosila , postajam nemirna in se sprašujem kje hodi.
Končno telefonski klic. Kliče me svakinja,  da je mož  pri bratu in tam bil na kosilu. Mobitela noče jemati s seboj!. Da mi k slušalki moža in pove, da bo prespal v stanovanju.  Mora na gastroskopijo naslednji dan -navsezgodaj.
Vprašam kaj pravi zdravnica za bolečine in pove, da je prezgodaj govoriti o vzroku, ker ni še slikanja. Na podlagi preiskave, bodo ugotovili zakaj bolečina.
Zaželim ,da bo preiskava neboleča in uspešna.
Dan mineva ob delu , še enkrat se slišiva zvečer." Jutri pa pridem gotovo do kosila."
Rečeno storjeno.- drugi dan je bil že ob 11 na postaji.
Ko se pozdraviva, opazim da ni tako, kot bi moralo biti." Veš, moram v petek nazaj, na slikanje  "!
"Nazaj? Zakaj nazaj?"Mož:" Specialist me ni mogel uspešno slikati. Slike niso dobre, zaradi hrane v želodcu moram se postiti kak dan." Nihče mu ni povedal.
V petek,  želim oditi z njim, da bi ga peljala , ker je 60 km od nas . Odkloni:" Grem raje na vlak, boš prišla pome. Ker ne moreva zaradi obilice dela, ki je sedaj biti odsotna oba"! To je res.
Vrnil se je kmalu, ter pove da je slikanje bilo uspešno. Tako da sva imela skupaj kosilo.Pričela sva z običajnimi pogovori.
Po kosili mi reče:"Na izvide bom moral čakati par dni, v primeru da bi bilo kaj narobe, sem pustil telefon in me bodo poklicali, imam tableta, ki mi bodo pomagale, da me ne bo več bolelo"!Dnevi so nama tekli po ustaljenem redu teden dni. Delo na njivi, pa na vrtu, v hiši....
 Mož je bil utrujen, ker sva urejala vrt in je šel počivat. Po kosilu. Jaz za računalnikom. Telefon!
Neznani glas:" Lahko dobim gospoda...tukaj zdravnica, ki mu je opravila preiskavo..........
Tisti trenutek se je pričela Kalvarija!


Moje življenje se mi ruši, vsak dan, vsako uro, vsako minuto -diham težko!
Nana.






















1 komentar:

  1. Pogosto pomislim nate, na vaju... In srčno želim, da bi se stvari umirile in uredile.

    OdgovoriIzbriši