NAJBOLJŠEMU PRIJATELJU

Minilo je že leto in več, kar sem izgubila, človeka, ki mi je bil v življenju najboljši prijatelj.
Bil je moj mož, partner, sopotnik, predvsem pa človek, ki sem mu predano verjela in zaupala.
Pogrešam ga vsak dan posebej in mi je neizmerno žal, da je moral zaradi hude bolezni umreti in me zapustiti samo. In  tako sva postala na stara leta sinhrona in usklajena, da ni bilo potrebno nobenih  pojasnil in razlag zakaj tako in ne drugače, ter zadovoljna in srečna eden z drugim.
Pogrešam njegove besede, njegovo pojavo, njegovo neizmerno ljubezen do mene ,bližino, varnost in toplino. Počutim se zelo osamljeno in prizadeto.
Bil sopotnik, več kot štirideset let mojega življenja. Bila sva sama brez otrok. V mladosti sem se intenzivno zdravila in se trudila, toda vsa prizadevanja so bila zaman. Krivda je bila na moji strani -neprehodni jajcevodi.
Danes verjetno to  ne bi bila več ovira, pri napredku medicine, takrat pa nepremostljiva.
Toda niti enkrat samkrat mi ni očital ali rekel žal besede. Ker sem bila devet let mlajša od njega , mi je velikokrat rekel,( ko sem  bila žalostna da ne bom mati)-da jih ne potrebujeva ker sem mu jaz vse, žena, ljubica, otrok. Bila sem ženska njegovega življenja. Njegova inspiracija, navdih, muza,-potreboval me je kot zrak.
V najinem življenju so bili vzponi in padci. Vse je stoično prenašal in vzel odgovornost na svoja ramena, ker se je zavedal svoje krivde,čeprav so bila moja dejanja "žal", tudi kruta.Značajsko sva si bila zelo različna, on tih,  redkobeseden, zadržan, prevdaren, jaz  radoživa, energična, zgovorna.  V mladosti kar problematično.
Najine poti so se tudi za nekaj let ločile.Toda, usoda naju je ponovno združila in hotela da sva skupaj do njegove krute bolezni, ki mi je jemala moči in me delala nemočno in žalostno, ko sem gledala kako mu " rak-kardije", razjeda telo in  ugaša sijaj v njegovih očeh, korak postaja težak .Bolečina je  postajala iz dneva v dan večja. To moraš stoično gledati  in se pretvarjati, da bo še vse v redu, mu vlivati upanje in ga bodriti, da se ne bi zavedal krutosti diagnoze-" hitri rak"-( katere pa mož ni nikoli izvedel od zdravnikov ). Povedano je bilo meni.  Ta kalvarija je trajala šest mesecev. Ni bolj tragičnega, od doživljanja, ko ti pred očmi ugaša življenje! Človeka ki si ga poznal  od rane mladosti, ga ljubil, včasih bil nanj  jezen, poznal vsak del njegovega telesa, vedel za njegove navade, želje, potrebe... Solze so tekle ob delu na parceli stran od njega, da ne bi opazil moje bolečine. Negovala in spodbujala sem ga do zadnjih dni.  Samo  tri dni je bil v bolnici-četrti dan je spokojno, z nasmehom na licu zaspal.
Vedno sem vedela da me ljubi in da mu pomenim vse na svetu.Nikoli ni tega "skrival"!
Ko, je v hiši nastala "tišina" in nisem več slišala njegovega koraka, smeha, ni bilo roke, ki bi me pobožala ali stisnila k sebi , se je vame zajedla  nepopisna bolečina in strah prihulil v vsako poro moje biti.  Kako , naprej brez njega ?!
Bila sem v najglobjem  peklu, ki ga ustvari človeška psiha.
Enajst mesecev sem trpela tako zelo močno, da sem vsak dan posebej želela oditi za njim. Bila brez volje, do življenja, do dela, do obstajanja. Prva misel, ko sem odprla zjutraj oči , je bila "jeza da živim" in da njega ni več. To so bili dnevi , ki bodo zaznamovali moje celo življenje. Odtujila sem se od prijateljev, sorodnikov, pestovala neizmerno bolečino ob zavedanju, da je odšel človek , ki mi je bil največja opora in najboljši prijatelj.
Zadnje desetletje,- od upokojitve naprej sva živela v mali hiši na vasi, stran od "ponorelega sveta", z naravo in mirom, ki naju je obdajal. Bilo nama je lepo, saj sva oba to tišino in mirno življenje uživala v polni meri. Parcela naju je zaposlovala in nama bila v veselje, ob gledanju sadov dela pri hiši in okrog nje.
Sedaj, ko sem  ostala sama - brez njega, je pa vse to postalo moteče. Preveč miru in samote !Hiša je na robu vasi, sosedje - mladi ljudje,z svojimi življenji in drugačnimi vrednotami kot so moje, razhajanja v miselnosti- saj nas loči trideset let in več. Tako, da je občutek osamljenosti še večji. Prijatelji in sorodniki - daleč v mestu.
Ostal mi je najin kuža Brin, ki je popolnoma že oglušel in hodi žalostno  z menoj povsod. Kroji moje gibanje, saj ga ne morem pustiti več ur samega,  bil  navajen, da je vedno nekdo z njim , ali mož ali jaz. Potrebno je po opravkih , do zdravnika v mestu ,po nakupih -  toda hitro k njemu domov, ker tuli in joka.

Vse bolj razmišljam, da bom morala to moje domovanje na podeželi zapustiti in oditi med ljudi v mesto.
Življenje se mi je ustavilo! To, kar preživljam sedaj, je "životarjenje".

Seveda, bi si želela to obdržati in obdelovati, ter uživati ob gledanju, cvetja ki mi drhti okrog hiše, gledati kako se debelijo plodovi na drevesu, poslušati petje ptic, uživati ob beli zasneženi pokrajini ,sedeti ob kaminu in poslušati presketanje ognja, se greti na krušni peči , nabirati gobe, kostanj, zelišča.....
Toda, kje najti človeka, ki bi vse to imel rad in bil srečen z menoj, meni pa povrnil "smisel življenja".
Danes je večina ljudi navajena udobja in ji ni mar za vrednote ki jih nudi neokrnjena narava.
Moje življenje je v razsulu, kam, kako in z kom ?

 Nana

-

Polnjenje izpraznjenih baterij

Ker preživljam težke trenutke, ki me zelo izčrpavajo, si moram najti način, da si napolnim baterije.
Samo delo na parceli me običajno vedno pomirja in veseli. Toda, v tem stanju je to premalo!.
Ker, sem velik ljubitelj narave in cvetja se mi je utrnila misel, da bi si šla, ogledat rastišče divjega rumenega sleča-" azelea pontica."
Vsa leta povezanosti z Dolenjsko, mi ni uspelo poiskati to lepo rastlino. Nihče v vasi mi ni znal povedati, kje  točno je. Vedeli so samo približno. Sama si pa nisem upala na raziskovanje. Pokrajina je velika, polno gričev in vasi, nemogoče, da tujec to najde, brez predhodne informacije kraja samega. Ker sem priseljenka, premalo poznam oddaljene vasi in zaselke.

Sedaj je  ravno čas cvetenja azelej in rododendronov. Kraljev in kraljic grmovnic!
Spomnila sem se Romane, ki je pohodnik in velik planinec, tedensko gre običajno na dva pohoda, da jo poprosim, če me odpelje tja.
Poleg tega, je  domačinka in pozna te kraje, kot lasten žep.
Pokličem jo sredi tedna in ji povem za mojo prošnjo. Brez oklevanja, je prilagodila svoje obveznosti in sva se zmenili, da greva v nedeljo - po kosilu.
Dan dogovarjanja, je bil lep sončen dan.
V nedeljo, je pa celo dopoldne lilo, kot iz škafa.
Toda kljub dežju, tudi za trenutek nisem pomislila, da ne bi odšla.
V času najinega prijateljevanja, sem spoznala, da njena beseda ima" težo".
Za njo je dana beseda- obljuba "zakon"!.
Poleg tega,  pa primeren sogovornik. Ljubezniva, nevsiljiva, dober poslušalec in svetovalec, odličen pripovedovalec. Seveda, saj je pedagog.
Ravno to, kar rabim v dani situaciji!
Na start, sva prišli, obe nekaj minut preje, kot se spodobi za zreli osebi.
Nasmeh je bil širok , ko me uzre. Pogleda mi obutev in reče:" Seveda, saj si človek narave in veš, kaj je primerna obutev"! Visoki nepremočljivi čevlji.
Peljeva se po strmi poti čez naselje in vasice do rastišča divjega  rumenega sleča. V Sloveniji sta dva kraja, kjer raste ta čudovita rastlina. Z imenom azelea pontica.
Dež neusmiljeno pada.
Avto parkiram ob gozdu. Aparat,  dežnik in greva!
Pot je steza, ki se vije čez gozd. Tla so spolzka in nevarna. Imaš dvojno delo, paziš kako hodiš in odrivaš
mokre veje, ki te šibijo v obraz.
Po nekaj minutah hoje po tej poraščeni stezi, ugledam grme- oranžno rumene barve, ki se bohotijo sredi gozdne jase. Srce mi drhti od veselja, da sem končno videla to prelepo rastlino v naravnem okolju v vsej svoji veličini.
Rastišče je presenetljivo veliko. Porazdeljeno v tri formacije, ki tvorijo celoto z mogočnimi drevesi, ki ga obdajajo. Drevesa, stojijo okrog in okrog, kot stražarji.
Bila, sem zelo vesela, ker sem videla polno malih grmičkov, ki bodo čez leto, dve, zacveteli. Videti je, da so idealni pogoji za to rastlino. Saj so tla prekrita z novimi grmi.
Poleg tega, sem  opazila, da ni nobenega vandalizma in poškodovanih rastlin. Nič polomljenega, nič poteptanega! Vidi se, da ljubitelji te rastline imajo spoštljiv odnos, do tega rastišča. Kar je tudi še kako prav, da bo ta, redka rastlina še naprej razveseljevala sladokusce.
In vesela sem bila, da kljub dežju, katerega je le pregnalo sonce, nisva bili edini na tem "svetem kraju".

Da, ne bi bilo najinega druženja prekmalu konec, sva se podali na dolg sprehod po okoliških gričih.
Uživali v prekrasni naravi in prijetnem klepetu.
Nabrala sem si nekaj zelišč, za zeliščni liker- katerega sama pripravim iz 45 zelišč.
 Ter,  natrgali prekrasen šopek travniškega cvetja.
Moje baterije so bile napolnjene do kraja! Zadovoljstvo, obojestransko!

Obljubiva si, da ponoviva izlet, na drugo destinacijo - seveda, ko bodo baterije zopet prazne.
Nana

---

Telefonski klic

"Velikonočni prazniki so bili letos dolgi, ker je bil še ponedeljek dela prost dan.
Toda za naju, predolgi.
V nedeljo popoldne, mi pravi mož da ima bolečine v želodcu. Je človek, ki nikoli ne tarna zaradi bolečin. Izjemoma zaradi hude poškodbe narta, da težko hodi po hribu, posebno takrat, kadar ima parcelo za pokosit. Ali, ko pride termin za škropljenje vinograda. Takrat je potrebno kar veliko hodit gor in dol in sem in tja.

Gleženj,  si je poškodoval pred osmimi leti, ko mu je težak betonski steber zdrobil kosti in vezi. Kadar je utrujen, se vidi, kot bi malo šepal. In spomnim se, da je enkrat imel išias. 14 dni  je bilo zelo hudo, da je moral po injekcije hodit. Sicer v vseh letih najinega skupnega življenja, ni nikdar potožil, da ga kaj boli. Bili so dnevi, ko se mu ni ljubilo delat, posebno pri polni luni je bil siten- drugače je bil vitalen in deloven.
Kljub obilici dela z najino parcelo, ki meri pol hektarja in je vse v bregu, ter se obdeluje ročno, je še sosedom priskočil na pomoč, če je bilo potrebno.
Nedelja, je bila  v znamenju ležanja in pitja čaja, tako da so bili prazniki, kar pokvarjeni. V ponedeljek se je bolečina kar postopno oglašala. Nekaj časa je bilo dobro, pa zopet bolečinski krči.
Zaradi praznikov nisva šla do zdravnika.
V torek je imel  dogovorjeno pri svoji osebni zdravnici da dvigne napotnico, ker je imel menjavo leče pri specialistu. Pa  tableta, ki jih mora jemati zaradi povišanega pritiska, mu je primanjkovalo.To je starostno.
Zdravnika, še ima v najinem rodnem mestu. Mestu, kjer sva si oba zaslužila pokojnine in kjer naju čaka stanovanje, ko ne bova mogla več tukaj na parceli delat ali bila bolna.
Kadar gre v mesto, ga moram peljati jaz. Izpit za avto sva delala skupaj, ko sem bila stara 26 let, toda mož že dolgo ne vozi več. Nikoli ,z razliko od drugih moških ni  rad vozil ali se ponašal z dobrim avtom.
Nasprotje od mene. Bila sem šofer za žensko drzen in pogumen. Tako, da sem se hotela prijaviti na dirke.
Ni bilo ceste ali letnega časa, ki bi me omejeval. Sredi zime sem vozila po visokih planinah nad mestom kot za šalo
. Bila sem  sopotnik v  treh nesrečah. V enem primeru sem poletela čez sprednjo šipo 7 m od avta na asfalt. Bila par mesecev neprepoznavna. Potem direktni trk v traktor- sopotnik zadaj. .V enem primeru je šel pa džip, na gozdni poti nad mojim vaškim domom  vame, takrat sem vozila jaz. Fantu se je mudilo, po opravljenem delu domov.Namreč bil je službeno pri moji sosedi. Priklop elektrike.  Pri ocenjevanju nezgode je bilo vprašanje,če je smiselno še popravit moj avto.
Danes vozim, toda neizmerno se bojim hitrosti.

Zjutraj peljem moža na železniško postajo in mu dopovedujem, da mora povedati zdravnici za bolečine in zahtevati ultra zvok trebuha, oziroma da mora zdravnica ukrepati. Ne, da ga odpravi z tableti. Ponudim se da grem z njim, toda odkloni, ker ve, da je polno dela okrog hiše. Poleg tega imava pa angleškega koker španjela, kateri gre vedno in povsod z nama. Če greš  k zdravniku je pa nerodno imeti še psa s seboj. Tako, da sva prakticirala, da je bil  eden vedno doma z njim. Oziroma vzameva ga, če greva po kratkotrajnih nakupih in opravkih, pridno počaka v avtu. Seveda ne poleti, ko je vročina.Takrat, sta mož in kuža običajno doma in sama vse urejam.

Kot sem dejala, moj mož je tih in redkobeseden človek, ki nikoli ni silil v ospredje.Če je bila situacija neugodna, se je raje umaknil, kot da bi se prerekal.
Velikokrat, sem razmišljala, kako je v službi.  Bil je predpostavljen- če je tako mil in tih..
Ko se posloviva na peronu, mi pravi da bo kmalu nazaj, če se bo dalo do kosila.
Kosilo imava običajno, odkar sva v pokoju ob 13 uri. Ura se je že bližala času kosila , postajam nemirna in se sprašujem kje hodi.
Končno telefonski klic. Kliče me svakinja,  da je mož  pri bratu in tam bil na kosilu. Mobitela noče jemati s seboj!. Da mi k slušalki moža in pove, da bo prespal v stanovanju.  Mora na gastroskopijo naslednji dan -navsezgodaj.
Vprašam kaj pravi zdravnica za bolečine in pove, da je prezgodaj govoriti o vzroku, ker ni še slikanja. Na podlagi preiskave, bodo ugotovili zakaj bolečina.
Zaželim ,da bo preiskava neboleča in uspešna.
Dan mineva ob delu , še enkrat se slišiva zvečer." Jutri pa pridem gotovo do kosila."
Rečeno storjeno.- drugi dan je bil že ob 11 na postaji.
Ko se pozdraviva, opazim da ni tako, kot bi moralo biti." Veš, moram v petek nazaj, na slikanje  "!
"Nazaj? Zakaj nazaj?"Mož:" Specialist me ni mogel uspešno slikati. Slike niso dobre, zaradi hrane v želodcu moram se postiti kak dan." Nihče mu ni povedal.
V petek,  želim oditi z njim, da bi ga peljala , ker je 60 km od nas . Odkloni:" Grem raje na vlak, boš prišla pome. Ker ne moreva zaradi obilice dela, ki je sedaj biti odsotna oba"! To je res.
Vrnil se je kmalu, ter pove da je slikanje bilo uspešno. Tako da sva imela skupaj kosilo.Pričela sva z običajnimi pogovori.
Po kosili mi reče:"Na izvide bom moral čakati par dni, v primeru da bi bilo kaj narobe, sem pustil telefon in me bodo poklicali, imam tableta, ki mi bodo pomagale, da me ne bo več bolelo"!Dnevi so nama tekli po ustaljenem redu teden dni. Delo na njivi, pa na vrtu, v hiši....
 Mož je bil utrujen, ker sva urejala vrt in je šel počivat. Po kosilu. Jaz za računalnikom. Telefon!
Neznani glas:" Lahko dobim gospoda...tukaj zdravnica, ki mu je opravila preiskavo..........
Tisti trenutek se je pričela Kalvarija!

Moje življenje se mi ruši, vsak dan, vsako uro, vsako minuto -diham težko!
Nana.

---