Kraški ovčar - Bela

Danes, je bila lepa zimska nedelja - sem se spomnila naše kraške ovčarke Bele. Počutila, sem se kot ona, ko je bila zima. Sprehajala sem se po zasneženi brezmadežni pokrajini, kjer še ni stopila človeška noga in bila  srečna.
S seboj imela svojega Brina in nekaj časa tudi muco,katera je omagala zaradi višine snega in odšla nazaj domov.
Ob tem se mi je pa spomin vrnil na otroška leta, ko smo doma imeli dolga leta kraško ovčarko Belo.(14 let)
Bila je čez celo leto bolj ležeren pes. Če se je dalo je ležala v senci in se malo gibala. Izjemoma , kadar smo šli v planine na izlet.
Toda, ko je pa prišla v deželo zima se je popolnoma spremenila. Postala je živahna, se valjala po snegu, se igrala z nami otroci, letala za nami. ko smo se sankali po hribu navzdol - polna energije in veselja.
Posebno veselje je bilo takrat, ko je oče prinesel iz kleti sanke in sedež za na sani in široke jermene.Komaj smo jo krotili, tako je skakala in cvilila, ter lajala.
Oče jo je vpregel-(kot sedaj vidimo haskije) namestil sedež, mene posadil vanj in ;" Bela gremo "!
Bela me je peljala tudi par kilometrov daleč po zasneženi ravni pokrajini. Domov smo prišli vsi trije premraženi in srečni.
Tako, sem se tudi jaz danes počutila, kot naša Bela, ko sem hodila po tej prekrasni beli pokrajini, mlada polna energije in srečna.
Nana

---

Dolgorepke

Kot sem uvodoma dejala, tudi doma zna biti zanimivo, če živiš z naravo. Imeti moraš odprte oči in ušesa, da ji znaš prisluhniti.
Nisem strokovnjak, niti dober poznavalec ptic - ornitolog. Učim se pa - dnevno.
Sem samo ljubitelj živali in narave.
Ker živim na podeželju v neokrnjeni naravi, skušam živeti z njo v dobrem sožitju.
Ona meni veliko nudi. To dobroto ji želim vrniti, kolikor je v moji moči. Imam njene plodove, pridelke, pijem dobro vino -cviček.  Imam svež zrak, cvetje hvaležno cveti in dehti, mir, žgolenje ptic , ki me spremlja povsod po parceli kjer delam.
Obnašam se ekološko z smetmi. Pridelujem BIO  razen trte in breskev, katere žal moraš škropiti - sicer ni pridelka.Škropim, takrat - ko ni čebel zgodaj zjutraj.

Tudi ptice krmim z lojinimi pogačami - katere sama naredim, dam jim še orehe, ter koruzo obesim..
Ptice imajo krmilnico, katero imam obešeno na stropu balkona,( zaradi muce ki jo imam.) da jih lahko  gledam čez okno.
Oboji smo zadovoljni. Jaz ko jih gledava z možem in ptice, ki se hranijo.
Običajno pridejo v krmilnico tri vrste siničk, brglezi in občasno detelj. Taščica in kos, dobita pa nagnita jabolka na kompostniku. Posajeno imam več ognjenih trnov, ki imajo prekrasne rumene in rdeče jagode- odlična hrana za kose.Konec zime, ni na njih ene jagode več. Pozobajo vse kosi.
Te dni me je pa presenetila jata od 20-30 meni nepoznanih ptic. Priletela je iz gozdička za hišo in pristala na moji hortenziji, hitela z glavo obrnjeno k tlom kljuvat po vejicah , pri tem pa bila zelo glasna z petjem in čivkanjem.  To opazim tri dni zapored.
Ker sem vedoželjna, pogledam v izvrstnem priročniku, ki ga imam od založbe Modrian z naslovom; "Rasline in živali".
Kmalu najdem v njem, opis in slike te meni nepoznane ptice. To so dolgorepke.
Ptica je stalnica, živi v jati in hodi se rada krmit  v krmilnico.Značilno tudi njeno čivkanje.
Jasno, takoj sem jim dala svojo krmilnico na jablano blizu hortenzije.
Upam, da jih  ptice, ki že vrsto let hodijo na pojedino k meni , ne bodo pregnale- pa saj imajo one svojo krmilnico.
Komaj, čakam da jih uzrem v ptičji hišici.
Bila bi vesela, če bi ostale tukaj, ker so zelo nenavadne, kljunček kot pri papigi, ko jedo jih ima veliko glavo obrnjeno  navzdol in so zelo glasne z svojim nenavadnim čiv-čiv.
Kljub zimi, ki je prišla v naše kraje, ni mirno - se vedno nekaj novega dogaja.
   
Nana

---

Lavanda - Sivka

Pred mnogimi leti, sem gledala francosko nadaljevanko - naslova že dolgo ne vem več. Iz spomina pa niso šla mogočna polja sivke, ki so jo v tej nadaljevanki prikazovali.  Dolga leta je bila v meni skrita neizrečena želja. Vso to lepoto videti in vonjati omamni vonj, teh prekrasnih rastlin na kraju samem.
Želja, se mi je uresničila, čeprav imam slabo vest še danes. Obljubila sem si, da grem na to potovanje - če preneham kadit. To je bil dogovor med menoj in prijateljico - obe sva kadilki.
Postopno sva že pričeli omejevati in bili na najboljši poti, da nehava z to že "tisočkrat prekleto navado". Toda pota gospodova, so drugačna od želj in pričakovanj.
Prišlo je do spora med prijateljico in menoj.
Jo zelo pogrešam, njen prešeren smeh, spontanost, odkritosrčnost, sproščenost,  pozornost in dobroto.
Toda, ponos mi ne dopušča, da bi jo poklicala ali potrkala na njena vrata. Naredila mi je krivico!
Mogoče nekoč!?"  Pustimo, času čas "! On je edini specialist za celjenje ran.

Jo pogrešam, ne dvomim, da se ne bova še smejali - ker njena narava je "prešerna", moja bolj zadržana.
Sivka!!
Na potovanje, sem odšla z sestro in njenim možem - saj nas druži ljubezen do istih lepot. Šli smo za njen rojstni dan.
Uživali smo pri ogledih mogočnih cerkva, se sprehajali po prekrasnih starih mestnih jedrih, si ogledovali arhitekturne mojstrovine, posedali po neponovljivih fontanah in vodnjakih, občudovali poulične igralce, se spogledovali ob prekrasnih rokodelskih mojstrovinah vseh vrst.
Hodili po rimskem akvaduktu, sedeli v antični areni,. katera še dandanes služi svojemu namenu - saj vsakoletno v njej prirejajo bikoborbe. Hkrati se pa zavedali svoje majhnosti in minljivosti.
Čudili,  se čredi divjih konj v rezervatu in gledali neokrnjeno floro in favno. Neponovljivo!
Se kopali v toplem morju, pili odlična francoska vina, bili v slaščičarni katero brez slabe vesti imenujem, da je takšna kot je v pravljici.
Občudovali v senatoriju, kjer je bil neponovljivi in neprekosljivi mojster čopiča VAN GOGH - zasaditev parka, ki je enaka kot leta 1890. To zasaditev, je opisal v pismu svojemu bratu. Hvale vredna gesta - v spomin  slikarju!.
Videli v resnici tudi znamenito kavarno, ki je je mojstrsko upodobil na platnu - saj množično privablja njegove ljubitelje.
To  mojstrovina ima ime; "Cafe, le place du Forum "
Polja sivke!
Ob pogledu na to stvarjenje narave - stojiš kot prikovan - komaj dihaš od vznemirjenja.
Povsod v zraku omamni vonj, te vsestranske rastline. Z sestro sva se smejali, od sreče in vznemirjenja.
Pred potovanjem mi je rekla, če pridemo do polj sivke se uležem vanjo in jo vonjam od blizu.
Stojiva na robu polja sivke in jo vprašam kaj čaka. ;"Me je sram zaradi ljudi - ne upam "! Tisti trenutek se samoinciativno sproži moja roka in jo pahne v sivko.

Njen smeh je odmeval iz hriba na hrib, ki so obdajali ta polja. Bil je smeh nepopisne sreče!
To potovanje nam je spremenilo življenje. Vsako leto je druga destinacija.
Na moji njivi, pa rasejo grmički sivke- ob pogledu nanjo sem zopet na potovanju.

Nana

---