Danes, je bila lepa zimska nedelja - sem se spomnila naše kraške ovčarke Bele. Počutila, sem se kot ona, ko je bila zima. Sprehajala sem se po zasneženi brezmadežni pokrajini, kjer še ni stopila človeška noga in bila srečna.
S seboj imela svojega Brina in nekaj časa tudi muco,katera je omagala zaradi višine snega in odšla nazaj domov.
Ob tem se mi je pa spomin vrnil na otroška leta, ko smo doma imeli dolga leta kraško ovčarko Belo.(14 let)
Bila je čez celo leto bolj ležeren pes. Če se je dalo je ležala v senci in se malo gibala. Izjemoma , kadar smo šli v planine na izlet.
Toda, ko je pa prišla v deželo zima se je popolnoma spremenila. Postala je živahna, se valjala po snegu, se igrala z nami otroci, letala za nami. ko smo se sankali po hribu navzdol - polna energije in veselja.
Posebno veselje je bilo takrat, ko je oče prinesel iz kleti sanke in sedež za na sani in široke jermene.Komaj smo jo krotili, tako je skakala in cvilila, ter lajala.
Oče jo je vpregel-(kot sedaj vidimo haskije) namestil sedež, mene posadil vanj in ;" Bela gremo "!
Bela me je peljala tudi par kilometrov daleč po zasneženi ravni pokrajini. Domov smo prišli vsi trije premraženi in srečni.
Tako, sem se tudi jaz danes počutila, kot naša Bela, ko sem hodila po tej prekrasni beli pokrajini, mlada polna energije in srečna.
Nana
 |  |  |  |  |  |
 |
Ni komentarjev:
Objavite komentar