ponedeljek, 07. december 2009

Kristianova cipresa



Ime, ob katerim mi vedno znova z vso silovitostjo zadrhti srce.Silovitost drhtenja ne pojenja.
Sestra - mlajša skoraj sedemnajst let od mene in njena dva otroka in mož so moja družina. Sestra mi je kot hči, njena dva sinova kot vnuka, mož velik prijatelj.
Za njih prosim "nebo" naj bo milostno do njih in trepečem  za vsakega posebej.
Sama nimam otrok in starše sem kmalu izgubila.
Bila je bolečina zaradi tega v mladosti, ko sem se vrsto let zdravila in kljub temu mi ni bilo dano postati mati.
Saj sem rasla v številčni družini .
Danes, ko sem že stara pravim: "Bog že ve zakaj "!
Vse, se zgodi z namenom!
Ljubezni, ki ti jo nudi otrok, mi ni nikoli manjkalo, niti bližine njih. Vedno sem jih imela ob sebi, če sem iskrena ravno sedaj je obdobje ko pogrešam bližino - toda fantje so postali že odrasli in študirajo in imajo svoja dekleta. Je zatišje.
Upam, da ne bo dolgo trajalo!.
Poleg sestre imam še tri brate. Vsi so dobro situirani, imajo svoje hiše in vsak po dva otroka. Ti otroci so mladi fantje in dekleta, ki pridno študirajo, nekateri so šole že končali.
Toda, brat ki je imel dva sinova ima samo še enega.
Kristjan nam je pri dvajsetih letih umrl za kostnim rakom.
To je bil izredno živahen in nagajiv otrok. Sekundo, ni bil v stanju mirovanja. Kar je prijel v roke, je pokvaril - samo kamen je ostal cel.
Imeli smo ga vsi neizmerno radi, bil je prikupen in odkritosrčen otrok!.
Ampak - prava "zgaga"!
Vedno, se je nagajivo smejal, iz oči so mu švigali vražički. Prokupacija mu je bila, da ti je nekaj "ušpičil", da se je lahko potem smejal. Kar se spomnim je bilo tako. Od malih nog - oziroma kar je začel hoditi.
Sestra, ki je bila devet let starejša, ga je eno jesensko popoldne pazila, ker so imeli odrasli obveznosti. Takrat je bila stara dvanajst let. In kaj je Kristjanu padlo na pamet?  Zaželel si je plavat!  Skočil je oblečen v bazen, ki smo ga imeli za hišo. (globina 1,5m). Dobro da je bila deklica razsodna in ga potegnila ven, takoj slekla in odela v odejo mu skuhala čaj in poklicala starše. Zunaj je bilo že pošteno hladno. 
Oče je bil ljubitelj malih živali, vedno smo imeli polno perutnine- tiste redke vrste .Tudi Kristjan je imel rad živali. Preveč - nekoč je toliko objemal piščančke, da jih je zadušil.
Ker je šel pred sedmim letom v šolo, je sredi pouka vstal in se šel ven na hodnik igrat. Zopet drugič, ga je morala učiteljica poslati v kot, da ni motil drugih otrok. Razlaga psihologa, -  da je šel prekmalu v šolo.
Največ ga je pazila babi. To je mama od njegove mamice. Ker ona je imela vedno službo popoldan, ostali zjutraj.
Kristijana pusti na otroško igrišče za blokom, čez čas ga pokliče, Kristijana nikjer. Panika!  Vsi so ga iskali iz bloka. Po nekaj pretečenih urah, ko so hoteli že na policijo, jo pokliče hči da je pri njej v službi.
Star je bil tam okrog šest let, šel v center mesta, na avtobus - nikoli ni nam bilo pojasnjeno -zakaj so mu dovolili
in neka prijazna gospa, ga je pripeljala mamic v službo.
Igral se je z otroci na bližnjem gradbišču, skakali so po blatu in kaj se je zgodilo Kristijanu. Začel se je pogrezati, tako da so ga potegnili ven in čevlji so ostali v blatu. Skoraj do kolena mu je segala blatna zemlja. 
Domov, so ga pripeljali drugi otroci.
Ravno zaradi njegovega očija imam sedaj to parcelo na Dolenjskem.  Takoj, ko sem videla to pokrajino z griči na njih pa zidanice in vinogradi, zelo drugačno od mesta kjer sem rasla - zaljubila.

Bila je ljubezen na prvi pogled.
Traja že trideset let. 
Danes je tu moj dom. Toda, dom z bolečino!!.
Ves čas gradnje hiše in urejanja parcele je bil ob meni. Več skoraj, kot doma.
Vseskozi je odmeval otroški smeh in vpitje in cviljenje. Naganjal mi je kolikor se je dalo, zopet samo zato, da se je smejal. Potem, pa jasno zbežal!  Se kmalu vrnil in se mi smejal.
Leta, teko!  Kristjan je odraščal in se postopno umirjal.
Osemletko je uspešno zaključil - pod budnim očesom mamice in očija.
Šel v srednjo šolo, bil priden učenec. Imel veliko prijateljev. Postal lep mlad moški, imel veliko delovnih navad.
Ravno zaradi najinega prijateljevanja, mu je brat poleg mene naredil hišo. Seveda, na njegovo željo.
Mi je govoril :"Ko boš stara, te bom čuval in ti pomagal!"
Danes sem stara, njega pa ni da bi bil ob meni!
Pogrešam ga vsak dan posebej, pa čeprav je že 14 let, ko ga nimamo več!
Njegova slika visi na steni in vsak dan se z njim pogovarjam, največkrat so priča solze.
Tudi mamičina smrt je bila zame šok !  Tak šok, da imam v spominu dve leti mrka.  Spominjam, se trenutka, ko mi je bilo tako - kot da sem se zbudila iz kome!
Solze, že dolgo ne teko več!  Imam jo v lepem spominu,- bolečine ni več !  Spokojnost!
Želela, bi da bi Kristjanova bolečina pojenjala -  pa noče!
Samo njegova cipresa ,katero sva skupaj posadila- še vije v nebo!
Vsaka ljubezen  je namenjena izključno enemu!
JE NEPONOVLJIVA IN NEPRENOSLJIVA NA DRUGEGA!

Imam še veliko ljubezni  za vse ostale, ki so mi ljubi in dragi. Dnevno trepečem, za vsakega posebej.
Edina, tolažba pri tej moji žalostni zgodbi, na moji" Biserni ogrlici let " je stavek, ki je bil izrečen Kristjanovi mamici.
Izrekel ga je Kristijanov lečeči zdravnik;" Bog ljubi, tudi mlade in lepe, ter močne fante ob sebi "!
Sinko, ko se srečava, bova nadoknadila vse kar nama je bilo kruto odvzeto!

Joj, koliko si bomo imeli za povedat!  Smeh bo zopet odmeval. Ko se snidemo.
Nana




















Ni komentarjev:

Objavite komentar