Ko, se človek zaveda, da se bliža jeseni življenja,dobiš občutek da nisi nič spoznal prijetne in brezskrbne plati le-tega.
Prvo šola,potem strmenje za čim prejšnjo samostojno življenje.Služba, poroka, dom, družina.Leta teko,da se sploh ne zavedaš da boš kmalu star.Vedno obveznosti in pehanje,da si ustvariš vsaj minimalni standard.Ko zajameš sapo in se ozreš vase,ko ti začenja naganjati motorika telesa-gibi postanejo boleči,korak ni več tako lahak in prožen.Slišiš, da ti umirajo znanci in sošolci-zgrabi te panika!
Joj, koliko je v življenju lepih stvari , ki jih nisem nikoli spoznal.Lepe stvari si spoznaval ob gledanju filmov, prebiranju romanov,poslušanju drugih, ki so potovali. Zakaj pa ne bi še sama spoznala te plati življenja. Vedno delo in skrbi za golo preživetje. Razen deset dnevnega dopusta, nekje ob Hrvaški obali, pa še to ne vsako leto,ker sva z možem gradila malo hiško..
Sedaj sem v pokoju in sem se iz mesta preselila na podeželje, živim mirno življenje brez stresa,toda dela imava pa kljub temu dovolj z to najino zemljo,ker imava z možem vsega po malem, od sadja vinograda, njive, vrta, cvetja,na tej parceli.Toda, tukaj ni ura gospodar, če ne morem danes bom pa jutri!.
Sedaj, si pa že par let vzamem par dni oddiha in grem na potovanje in raziskujem druge države,spoznavam kulturo ljudi,opazujem naravo, okušam njihovo kulinariko,si ogledujem znamenitosti in se čudim lepoti starih mestnih jeder,mogočnih zgradb, parkov, cerkva in še in še.In okušam gostoljubnost obiskane države.
Toda, več vidim, več doživim,bolj se zavedam kako sem srečna, da živim v tako lepi in prijazni državici kot je Slovenija.
Pred potovanjem, se že par dni prej veselim in sem polna pričakovanja in odprta za nova spoznanja in doživetja.
Ampak sreče, ko mi srce drhti ko prihajam domov, pa ni moč opisati z besedo.
Želim si še dosti potovati in videti!. Doma pa sem v Sloveniji !, Katere ne bi zamenjala za vse cekine sveta.
 |  |  |  |  |  |
Ni komentarjev:
Objavite komentar